Arhiv za kategorijo Se potim

Dovžanova.

Sva včeraj najprej krenila na Košutnikov turn. Pa se načrtovana zjasnitev kar ni zgodila, malo sva zijala v tiste temne oblake in jokala na vetru, potem pa se na ovinku za Malo Košuto odločila, da najbolje, da res obrneva. Vmes naju je presenetila še državna meja – človek je takole navajen, da v Karavankah hodi po grebenu in v smeri proti vzhodu Avstrija na levi, domovina pa na desni. Ha, na koncu Košute pa ni tako, naenkrat imaš Avstrijo na desni, nič ti ni jasno, ko najdeš mejnik in žično ograjo. Ko prideva v dolino, je dan še mlad, greva še kam, Dovžanova soteska je na poti, greva tja! Sopotnik me kar ni mogel zvleči domov, koliko barv, koliko vode, koliko skal! No, tudi predor, kjer gre cesta, je vreden omembe, menda so ga navrtali zgolj v nekaj mesecih leta 1895, takrat še ni bilo aneksov k pogodbam!

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Drugomajska.

Sem bila kar vztrajna med prazniki, padel je tudi dvatisočak! Kje sem bila v sredo?
Slik je kar precej, ker je bilo kaj videti. Pot neoznačena in temu primerno neobljudena! Vztrajno so nas spremljale zaplate snega, nekje globoke tudi preko mojih kolen. Je bilo fino steči po strmini in nato z glavo naprej plužiti po belem. Presenetil pa me je gad1 . Tak suhcen, povsem neopazen med travo, skoraj bi ga bila pohodila. Kaj je počel skoraj na snegu, mi ni jasno; mogoče se je šel knajpat!

  1. smem predlagati glasbeno spremljavo? Black adder, black aaaaaaaaaadder! []
  • Share/Bookmark

1 komentar

Hribovska.

Po dolgem času spet ena hribovska uganka.
Kam smo jo mahnili na včerajšnji praznični dan? Za namig dodam še dejstvo, da se tako imenuje tudi malo višja točka v Kamniško-Savinjskih Alpah.

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Pa danes?

Danes pa malo na sneg. Ne previsoko, z izhodišča pri visokogorski kmetiji je zgolj ura hoda, večinoma po gozdu. Pri koči pa štruklji, množica pohodnikov, razgled na Julijce, Kamniško-Savinjske, da o najdaljšem grebenu Karavank ne govorim! Pri koči je bil tudi zelo razposajen kuža, sumim, da je doma kar tam, sam od sebe se nama je približal. Sva najprej mislila, da hoče, da ga pobožava, kje, kar nezaupljivo se je odmaknil, potem je Sopotnik prijel kepo snega, to pa to, skakanju v zrak, tekanju po belih poljanah in navdušenju ni bilo videti konca!
Veš, kje sem bila danes?

  • Share/Bookmark

18 komentarjev

Raduha.

In za konec sezone nad dvatisoč! Tako da menda kavke zasledujem zasluženo. Pa jih ni težko ujeti, menda zavohajo čokolado. Raduha je bila včeraj ena velika plaža, zasedena z množico vikend planincev, snemale so se majice, goli torzi nastavljajo soncu, kužki so lovili kavke in rovke, fotografi pa jesenske barve. Razgled pa, razgled! Na stene, na Košuto, na Julijce, na Veliki Klek v daljavi. Imel pa je ta prvi oktober eno napako – premočno sonce. Rdeča koža in glavobol sta posledica tega, da sem klobuk (saj je že oktober!) in kremo pustila v avtomobilu.

In ja, kostanj je že! Sicer droben, a menda bo pečen prav fin!

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Wake.

Dodajam še eno asociacijo iz hidrodinamike – Kelvinov val. Ampak danes z valovi ne računam, danes jih jezdim!

Gremo proti Borštu, tam blizu vzletajo vojaška letala in so cepljena atomska jedra. Tam je tudi wake park! Mladci z utrjenimi šestorčki, lokalna mladina, ki bo nekoč profi, nasmejani šefi, hladno pivo, mizice in stolčki na pomolčku tik nad vodo, kopica kačjih pastirjev in (včeraj) gruča ameriških marincev na krajšem dopustu od bojnih obveznosti. Kaj še hočeš več! Klientela je hecno pisana, že omenjeni vojaki se učijo slovenščine in nas sprašujejo, če kaj kavčsrfamo, dedek in babica iz Zagreba pripeljeta vnučko in njeno prijateljico, na videz profiji se snemajo z GoProji, nekaj mi da misliti, da verjetno celo v treh dimenzijah.

Sem šla poskusit, ni tako lahko, kot izgleda. Opremo sem si sposodila tam, najem je vštet v ceno (7 evrov za deset krogov, kar se meni zdi strašno malo!). Zagrabiš ročko, se pustiš potegniti, naenkrat deskaš po gladini in se trudiš držati smer. Ni mi šlo preveč dobro, malo treme pred zvedavimi očmi na obali, malo nepotrpežljivosti zaradi dolgega čakanja, malo sezuvanja, ker otroških desk (ali vsaj čevljev) ni bilo videti. Tokrat sem torej več fotkala kot stala na deski, morebiti bo naslednjič že drugače!

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Še ena uganka.

In danes? Danes sem šla na vrh in se vrnila z gore.

  • Share/Bookmark

6 komentarjev

Uganka.

Kam smo jo danes mahnili v hrib?

Rože so pač povsod iste, kajne? Razgledi pa ne. Nevihta je tudi vedno drugačna, da o kravah sploh ne besedičim. Mejnik sem pustila pri miru, res!

  • Share/Bookmark

7 komentarjev

Ratitovec.

Zadnjič ga gledam z Blegoša, danes navsezgodaj hitim na zbirno mesto. S sopotniki se dobimo kar v službi, vratarju nič jasno, od kdaj mladina tako zagnano meri tudi ob nedeljah. Nato vidi, kaj se dogaja – minimiziramo akcijo, oh, seveda, tlačimo se v čimmanjše število avtov in oddrvimo proti Železnikom. Začnemo kar visoko, smo že tam, kjer ni greha (nad tisoč), ne gremo pa tako visoko, da greha ne bi bilo, Ratitovec ne pride do dvatisočice, ustavi se pri 1678. Danes ne razkazujem razgledov, gledam bolj v tla in preverim rožice. Znova bi morala v četrti razred osemletke k spoznavanju narave in družbe delat herbarij, nerodno mi je, ker ne poznam imen cvetic. Jaz sem tista na sliki 12. Všeč so mi napisi, piktogrami, tale za nevarnost plazu mi je res padel v oči. Bodeče žice je v izobilju, kažipot na vrhu so gotovo izdelali Indijanci, rada imam tudi rum, posebej v hribih, priznam. Na poti nazaj motimo metulja pri paritvenem obredu, pri avtomobilih pa najdemo še kar preveč fotogenične marjetice (ali so ivanjščice?). Naslednji vikend spet, kajne? Jaz predlagam Porezen ;)

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Blegoš.

Danes pa Blegoš!

Začneva v Lazah, hiše skrivajo okna, drevesa skrivajo markacije, malo so že obledele, skoraj jih ne opazim.

Na poti res ni nič razburljivega, par potočkov, zelena na vsakem koraku, živali so se poskrile, opazim samo mravlje. Borovnic pa je, borovnic! Kak mesec, dva še, pa bo tu prevladovala vijolična namesto zelene. Takrat grem spet gor!

Tam kjer se pot združi s tisto iz Leskovice, naenkrat nastane zastoj. Nama nič jasno; desetine pohodnikov, nekateri ne tako zelo fit, nekateri na kolesih, vsi dobro razpoloženi in predvsem glasni. Tam je koča že tako blizu, da se sliši raztegovanje meha, z malo domišljije vohaš enolončnico. Pred kočo pa gneča, gneča, gneča. Kot včeraj na poti okoli žice pol Ljubljane, danes na Blegošu menda cela Poljanska dolina. Čisto preveč nas je, na vrh hodimo v vrsti, le kako to, da je ravno moja najpočasnejša?

Na vrhu pa razgledi, to pa! Tisti najvišji med snežnimi je skrita želja – enkrat bom, res, ko naberem dovolj kondicije! Tisti bolj skalnat na eni izmed naslednjih slik je primeren že za kak naslednji vikend, tudi znanci so že bili tam, vsi pravijo, da je prav lep izlet. Katera je vasica na tretji fotografiji?

Tako kot na Golici je tu tudi oznaka točke 1. geografskega reda. Tu so še bunkerji (klik in klik), danes več kot očitno (sodim po razbiti steklovini) služijo ponočevanjem na samem. Kar hitro se pobereva, danes je na planini preglasno, preveč nas je, da bi dobili vsaj malo gorskega miru.

Pot navzdol pa kar malo dolgočasna – sonce na izpostavljenih predelih pripeka, kolena se na koncu začenjajo pritoževati, v vasi poslikam še roj čebel in že sva na poti v dolino.

Mimogrede, kam je šla k maši Meta izpod Blegoša v Cvetju v jeseni, da je dobila lectovo srce?

  • Share/Bookmark

12 komentarjev