Presenečenje tedna: Lucca
In še zadnje presenečenje na najini poti – malo mestece Lucca. Obzidje okoli celotnega mesta, prijazen zimski utrip in najboljša pica kdajkoli. Slikce!
In še ena kratka o prometu.
Po štirih dneh sem se povsem adoptirala na njihov način vožnje. Med menjavanjem pasov na tropasovnicah znam povedati kakšno sočno in jo še podkrepiti s kretnjo ali dvema. Me likes it, me likes it a lot:-) Resno, edina pomembnejša razlika je sama hitrost dogajanja. Ki zahteva mnogo pogostejše preverjanje ogledal. Pa hvalabogu nihče na zeleni ne čaka toliko časa kot v Sloveniji. Ah, naj kaj več povejo slike.
Nekaj turističnih utrinkov.
Slika pove več kot tisoč besed, vseeno dodajam kratke komentarje.
Takole so naju pričakale Firence. Malo že praznično okrašene, kljub ne povsem turistični sezoni predvsem ob dopoldnevih polne turistov.
Še most, zaradi katerega je bilo vredno priti.
Palazzo Vecchio, zunaj je deževalo, vsefotografirajočih Japoncev to ni niti najmanj motilo.
Izklesana postava.
Meni so bili strašno všeč tile zvonci. Po celem mestu srečaš podobne.
Naslednji dan so se Firence kopale hkrati v dežju in soncu. Pogumneži na čolnu se padca v Arno očitno ne bojijo.
Most še z druge strani.
Še ena znamenitost, katedrala. Pozornost mora biti menda usmerjena predvsem na fasado.
Končno sončen dan! Pisa.
Res je nagnjen!
Do vrha vodi več sto stopnic. Za fitnes te vrste je potrebno odšteti kar 15 evrov.
Od višine se zvrti.
In še pogled na mešanje starega in novega.
Najprej o kulinariki. Pa o kavi.
Ah, nebesa. Začne se s kavo že na prvem postanku na Avtogrillu takoj po nekaj prevoženih kilometrih, ko namesto običajne ljubljanske kave z mlekom naročim malo kavico z mrzlim mlekom. Ki jo ni treba sladkati, da je nebeška. Med pitjem opazujem italijansko kulturo pitja kavice. Kolegi se na poti v službo (sklepam po precej zgodnji jutranji uri) ustavijo na počivališču, eden odhiti do blagajne, plača kavico za vse, nato pa se začne umetnost naročanja. Ne pijejo se zgolj kratke kavice, slišim tudi, da si nekateri privoščijo correto, celo capuccio. Vse je pospremljeno z naročanjem drobnega peciva za prigrizek, nato pa z glasno debato o jako pomembnih stvareh. Pot do kraja, kjer je Macchivelli princu rekel, da cilj opravičuje sredstva, je dolga, zato lahko ta obred spremljam še vsaj enkrat. In nato vsaj dvakrat na dan, ko se ustavljam v lokalnih barih. Tam babice, ki se pri nas prikažejo zunaj samo za obisk nedeljske maše, suvereno stopijo do točilnega pulta, s točajem izmenjajo neko skrivno signalizacijo, kar naenkrat je pred njimi skodelica, iz katere mamljivo diši. Najboljša kava na poti je definitino tista pri družini Nannini. Prvič sem za to siensko institucijo slišala pri obveznih lekcijah italijanščine, spomin iz mlajših časov je seveda bilo vredno obnoviti. Zraven se je prilegel diplomatico, majhna tortica, zgoraj in spodaj podobna kremšniti, vmes pa polnjena z nečim rumenim, čemur ne znam določiti izvora. Verjetno pa soseduje z vanilijo, pomarančo, jajčno kremo in prav gotovo domačo skrivnostjo. Mljask.
Eden od glavnih ciljev tega krajšega oddiha je bilo pokušanje lokalnih dobrot. Po vrsti, kot so hiše v Trsti.
Ribollita. Juha iz kruha in zelenjave. Za pripravo rabiš več kot cel dan. Ko se ti po njej pocedijo sline, vzameš mešanico iz ogromne posode, jo ponovno povreš (kot namiguje že ime v italijančini) in povabiš brbončice na zabavo.
La bistecca fiorentina. Pripraviti pravega florentinca je umetnost. Najprej poiščeš meso goveda Chianina. Če ga hraniš v hladilniku, ga vzameš ven dve uri pred peko. Pečeš na žaru, vendar brez ognja, samo na vročini. Menda je treba paziti tudi na to, kakšno je gorivo za ogenj. Kakorkoli že, ta ogromen kos mesa pustiš na ognju samo dokler se ne naredi hrustljava plast. Ko zrezek obračaš, moraš paziti, da mesa ne prebodeš. Cela umetnost torej. Začimbe se omejijo zgolj na poper in sol. Rezultat je ogromen zalogaj za pogumne mesojedce, ki imajo radi, da se po deski, kjer zrezek režeš, pocedi še kri.
Kupov različnih vrst testenin z raznimi omakami ne bom podrobneje opisovala, saj se menda samo po sebi razume, da so v svoji (drugi) domovini neprimerljivi s tem, kar jemo drugod po Evropi.
Sladice so zaokrožile že tako odličen obed. Nič posebnega nisem pričakovala, naročila sem pannacotto, tokrat z gozdnimi sadeži. In se oblizovala po vsakem grižljaju.
Pomazano s kruhom, bi rekli v eni od slovenskih kulinaričnih rubrik; isto mi zgolj po štirih dneh zna povedati tudi moja tehtnica 
These boots were made for walking ali kako ne zdržim dolgo doma
Seveda so me spet zasrbele pete in odločitev je padla: v Toskani še nisem bila. Obljubljeni deželi, kjer dobrovoljni prebivalci menda živijo od rdečega vina in napol surovih zrezkov, hkrati pa cele dneve pasejo oči na lokalni arhitekturi ali se napajajo pri vodnjaku umetnosti, ki je vzklila ravno tu. Pa sem šla preverit na lastne oči. Če gre ljubezen res skozi želodec, me je Toskana definitivno osvojila.
