Arhiv za kategorijo Belgija
Bolšje.
Objavil dorothy v Belgija, Pot pod noge dne Petek, 16 Marec, 2012
V soboto jo mahnemo na bolšjak. M. in A. me peljeta v del mesta Marolle, kjer je vsak dan boljšak, v soboto menda še posebej živahen. Vedno me preseneti, kakšno kramo prodajajo ljudje; še bolj me preseneti, kaj ljudje kupujejo. Živahno je, komaj se prebijaš med stojnicami, preprogami, neštetimi prodajalci v dolgih oblekah in gručami urbanih hipsterjev z dianami v rokah. Gremo en krog, razmišljamo, da bi kupili kolekcijo pivskih kozarcev, poskusimo klobuk ali štiri in se nato prestrašimo dežja. Posledico tega pa že poznamo!
Na kosilo gremo – kot stereotipni Belgijci – v kiosk s pečenim krompirčkom. Delata sivolas in zgovoren gospod ter urni pomočnik. V tem kiosku se hvalijo s hrustljavim pomfrijem, skoraj pretrd je že, ko ga dobim zavitega v papirnat škrnicelj in ovenčanega z mešanico currya in ketchupa. Heh, kako svetovljansko!
Bruseljske.
Objavil dorothy v Belgija, Pot pod noge dne Torek, 13 Marec, 2012
Sem že bila parkrat v Bruslju, takrat, ko sem kratek čas delala v Belgiji. Takrat sem se tudi pofočkala pred obveznimi stavbami – parlamentom, komisijo, neštetimi cerkvami, mestno hišo, lulajočimi kipci. Tokrat sem na obisku pri M., ki že skoraj dve leti živi in dela v Bruslju. Slovencev v Bruslju je sicer menda 500-700, s sabo pripeljejo tudi družinske člane. M. pravi, da se ji zdi, da jih je veliko več, da dostikrat na ulici sliši domačo govorico. In res, ponoči se potepava po mestu in srečava gručo deklet, ki na ves glas razglablja, da Orto res ni več to, kar je bil.
Širše mestno območje Bruslja ima kar 1,8 milijonov prebivalcev. Wiki pravi, da ime Bruselj izvira iz stare nizozemščine (sem to prav napisala?) Broeksel, kar pomeni dom na močvirju. Središče mesta se nahaja v majhni dolinici, kar pomeni, da je vožnja s kolesom precej neudobna (sopihanje v klanec much). Še tramvaj se trudi, kaj šele jaz! Pravijo ljudje, da se jim zdi Bruselj grd (urbanisti poznajo celo brusselization); meni se ni zdel, všeč so mi velika mesta s podzemno, tramvaji in hitrim načinom življenja. Všeč mi seveda ni bil pariški ali lizbonski sindrom – kopica pasjih iztrebkov po ulicah. Bljak.
Bruselj je sicer res dvojezičen. Tudi postaje javnega prometa so označene v obeh uradnih jezikih: francoščini in nizozemščini1 ; hecno je, da si imeni včasih nista prav nič podobni (npr. Germoir / Mouterij). Ob naročanju kave in sendviča prideš bolje skozi s francoščino, ni dvoma.
Spodaj seveda sledi neizbežni fotomaterial. Take stvari vidim v Bruslju jaz.
- o tem izrazu bi se dalo debatirati; bi bilo bolj prav, da zapišem flamščini? [↩]
LR: Easy
I know it sounds funny … girl I’m leaving you tommorow! Že tri tedne je tega, kar ne živim več na St. Pieterspleinu. Ostajajo mejli, prihajajo slikce z zadnjega dneva (torti uspeli, Christophovo vino še dosti bolj:)), jaz pa razmišljam, kam naslednjič. Do takrat pa pišem Petru nostalgične mejle, občudujem indijansko ljubljansko poletje in komaj čakam današnje Jinxe!
Odhaja poletje
Pa se počasi izteka. Nič več rogljičkov iz pekarne pod mojim stanovanjem. Nič več jutranje kavice in prvega nasmeha Jorisa, tehnika, ko me vidi, kako še na pol v spanju iščem čisto skodelico. Nič več neskončno praznih hodnikov, ki jih še niso zasedli vedoželjni študentje. Nič več kosila s sodelavci, ko padajo šale, kakšne bodo danes ‘odgovorne’ naloge študentke. Nič več dolgih ur za računalnikom, ko se črte na spektru zlivajo ena v drugo in nepoučenim ne razkrivajo svojih skrivnosti. Nič več sedenja v temi pri drobni lučki plazme, držanja pesti za rezultat po mojih željah, nič več pogovorov o tisoč in eni stvari s Petrom.
Počasi bo treba reči Gentu zbogom. Ali raje na svidenje. Na tabli, kamor pišemo pričakovane dogodke, se je pojavilo obvestilo, da jutri častim zadnjo pijačo. Tako bomo sedeli kot vedno, v skupni sobi ob štirih, grizljali piškotke, Daniel, najstarejši tehnik bo pristavil kavico, Peter, elektronik bo žvižgajoč naredil čaj. Rene bo kot vedno tih sedel na čelu mize, Ivan bo moji kavi galantno dodal smetano in sladkor, Thibaut bo pripomnil kaj subtilno duhovitega, Alecove oči bodo nemirno skakale od enega do drugega. Cristophe bo verjetno tisti, ki v imenu vseh izreče slovo. In tako se bo na velikem zemljevidu sveta, kamor lepijo fotografije obiskovalcev, pojavil nov obraz.
Kot pravi moj najljubši Billy Joel: And so it goes / and so it goes / and you’re the only one who knows!
Širjenje obzorja za danes
Kam hodijo naši matematiki na kosilo? Ni dvoma!
Kaj pa je širjenje obzorja? Poglejmo, kaj ponuja angleško – slovenski slovar na to temo:
peanut [pí:nΛt] noun botany laški lešnik,
kikiriki; American slang “majhna riba”,
nepomemben človek; to play ~
politics spletkariti; American electrical ~
tube najmanjša elektronka
Če bi kdaj prej slišala izraz laški lešnik … ali pa kateregakoli od naštetih idiomov … bi verjetno obiskovala fakulteto na Aškerčevi, ne na Jadranski:)
Zato pa raste tulipan / črn, divji tulipan
Nedelja zjutraj. Prizori s tržnice. Prodajale so se rožice, tudi črni tulipani, igrala je godba na pihala z gosti, otroci so se brezskrbno igrali v prvih vrstah občinstva, meni pa je igralo srce.
Slika št. 1: Stric ve najbolje, katere rožice pašejo na vrt pred hišo. Te pa nobene druge!
Slika št. 2: Zjutraj po malo kruha za zajtrk v postelji in rože, da ženi polepšam dan – njegova je prava srečnica:)
Slika št. 3: Tudi v Belgiji, ne samo pri nas, ljudje zamujajo na lastni koncert.
Slika št. 4: Občinstvo.
Kneževina, manjša od domovine
Budilka je zvonila sredi noči in v rano zoro smo odšli. V parku so se še vlekle meglice, cvetje je še zehalo, vlaki so vozili poredko, mi pa smo lovili tistega za v najmanjšo belgijsko sosedo. Prestolnico financ, velikih psov in neokusnih razglednic! Po treh urah in pol, enem prestopu in nekaj sto kilometri za nami nas je čakala mala kneževina. Oboroženi z zemljevidom, ki je zavzemal pol a5 strani, smo se zapodilo proti centru. Pot je bila kratka, a slikovita. Nadvse lepa cerkev z nadvse glasno glasbo, kopica lepo oblečenih dam v srednjih letih, sončenje na kavici in opazovanje mimoidočih. Moja spremljevalca sta me vlekla stran od vsake izložbe z dragimi kamni, nato od lepo ohranjenih oldtimerjev, nazadnje tudi od maskote Luxemburga kot kulturne prestolnice Evrope. Mesto si bom torej zapomnila po nepozabnih razgledih; ogleda vrednih jamah, kjer so se v daljnih časih igrali skrivalnice; posebnem evrokovancu, ki sem ga našla pri prijazni teti, ki je prodajala vstopnice; po poroki in nepozabnem zvijanju vratu fantov, ki sta gledala za pričo; po krasnem občutku, ko sem po dolgem dnevu in še daljši vožnji padla v mehko posteljo:)
Za vse dvomljivce
Tako je, mati, da Vas ne bo skrbelo – glavni namen Belgije ni bilo okušanje lokalnih specialitet, ampak opravljanje prakse. Danes torej sledi pet minut za razlago mojega dela. Ker sem o plazmi pred prakso vedela toliko kot pujsi o diamantih, je prva postaja teoretično izobraževanje. Na tem mestu velja objaviti Biblijo na tem področju, ki veselo odgovarja na vsa moja vprašanja, hkrati pa velikokrat postavi kakšno novo.
Sledijo razne meritve – takole to izgleda:
Nato sledi obdelava podatkov – tu sta v veliko pomoč moja zvesta sopotnika:
Et voila – končni rezultat:
No, ne še povsem. Kot pravi znanstvenik nato ugotoviš, da nekaj manjka … torej nazaj k eksperimentu in zvezku ….
Za zares končni rezultat pa upam, da bo našel pot k objavi tudi kje drugje, ne samo na tem mestu.
Rečeno je bilo