dorothy | Ponedeljek, 8 Junij, 2009
Zapisano pod Mešano na žaru, Pot pod noge | 4 komentarjev »
M kot most, m kot Maribor. Sobota je, sončen dan, veter piha na vso moč, le kdo tam gori poganja ogromni meh, kdo šobi ustnice, da mršijo lase sonca željnim? Grem na sprehod v mesto drugačnega značaja, kot sem ga vajena iz vsakdana. Ležerno je, pije se kavica, lovijo se ribe, uči mladež občudovati ptiče. In most je daljši kot podobni v Lj, Drava je širša, več prostora za mlade labode. Stric se odpočije na klopci, verjetno nabira barvo za nove podvige, mladi labodi pa švigajo sem ter tja, vsak z drugačno pričesko, vsak z drugačnim stilom plavanja. Oče labod se zaščitniško postavi v bran svojemu naraščaju, grdo me gleda, grozeče odpira kljun, hoče ugrizniti v črno zadevo, ki sili v njegov osebni mehurček. Race so lepo vzgojene, cesto prečkajo samo na zebri.
dorothy | Ponedeljek, 13 April, 2009
Zapisano pod Pot pod noge | 2 komentarjev »
Zdaj že predlanska Belgija prinaša posledice. Povezana je z nostalgijo, ki me zagrabi vsakič, ko pomislim na študentski dom tam na na novo urejenem trgu, z grenkosladkim občutkom izgubljene mladosti, z občutkom pripadnosti nekemu posebnemu obdobju. Povezana je z mednarodnimi poznanstvi, ki jih srečujem zgolj še na raznih socialnih omrežjih, večinoma pa se ljudje iz mesa in krvi, ki se skrivajo za zaslonom, nahajajo nekje za devetimi gorami, devetimi vodami ali celo ocean stran. Nekaj tednov nazaj moje računalo zapiska, v nabiralniku je pisemce, ki pravi, da če Mohamed ne pride h gori, pride gora k Mohamedu - uganeš, kdo si ti v tej prispodobi? Poskočim od veselja, na obisk prihaja C., Ekvadorec iz sosednje sobe študentskega doma. Tako se v sredo zapodim proti Trstu, saj ugodne železniške povezave z Ljubljano pač ni. Stojim v prazni hali železniške postaje, gledam veliko tablo s prihodi in odhodi, končno zagledam znan obraz. Temne oči, temna polt, bleščeče beli zobje, širok nasmeh, objem, poljub, oh, tu je C., da mu razkažem svojo domovino. Nato se odpeljeva občudovat slovensko obalo, nje nekaj kilometrov, po nekaj urah spanca pa je na vrsti Ljubljana. V svoji najlepši, zgodnje spomladanski podobi. Kava na tlakovani ulici, ko v sosednjem lokalu mize šele prinašajo na plano; včasih rabiš pogled od zunaj, da vidiš, kako lepo je doma. Povzpneva se na grad, kjer pozirajo veverice, komaj razcvetela drevesa, zeleno, ki te ljubim zeleno, bralci v sencah dreves, množica sprehajalcev in pogled na mesto kot na dlani. In spodaj, na tržnici se prodaja medica in pehtran in panjske končnice, na Tromostovju te sonce sili, da zapreš oči in pustiš, da te pobožajo žarki; tečeva po sladoled in nato sediva na stopnicah ob Ljubljanici ter zreva v vrbe, ki se hočejo dotakniti gladine. Lepa je Ljubljana v teh dneh, lepa.
dorothy | Petek, 10 April, 2009
Zapisano pod Pot pod noge | Ni komentarjev »
Park Guell. Barcelona, Španija, marec 2007.
dorothy | Ponedeljek, 30 Marec, 2009
Zapisano pod Pot pod noge | Ni komentarjev »
Park Guell, Barcelona. Španija, marec 2007
dorothy | Petek, 20 Marec, 2009
Zapisano pod Pot pod noge | Ni komentarjev »
Valencia, Španija. Marec 2007.
dorothy | Torek, 10 Marec, 2009
Zapisano pod Pot pod noge | Ni komentarjev »
Rahlo kičasto. Sintra, Portugalska, april 2007.
dorothy | Nedelja, 1 Marec, 2009
Zapisano pod Pot pod noge | Ni komentarjev »
Živalski vrt v Budimpešti. Madžarska, avgust 2006.
dorothy | Četrtek, 26 Februar, 2009
Zapisano pod Pot pod noge | 7 komentarjev »
No, izgovor je seveda obisk sorodne duše, ki tam v mestu na vodi riše fantazijske stavbe. Vsekakor z nepogrešljivo opečnato fasado.
Kakorkoli že, pustolovščina se začne že zgodaj zjutraj, ko se štirje veseljaki tlačimo v moj miniaturni avto. N., a res rabiš s sabo toliko kozmetike? Posledično M. in N. na zadnjih sedežih zakriva pogled ogromen kovček ali štirje, medva z drugim M. pa kot pilot in kopilot veselo krmariva po brezmejnih italijanskih avtocestah do meke nizkocenovnih letalskih prevoznikov. Poleg tega, da so že omenjene autostrade neskončne, so tudi notorično slabo označene. Ali pa sva medva preveč zaspana. Naenkrat nikjer nobenega izvoza, pot nepoznana, peljemo se mimo table z imenom kraja, ki ga nikakor nismo hoteli prečkati. Takle mamo, nato malo krmarimo po lokalnih cestah, malo sprašujemo, kako zelo smo zašli in si malo zatiskamo oči ob sramu, ki nas preveva zaradi tako banalne napake.
Nekaj ur kasneje, en polet in eno vožnjo z vlakom stran je Amsterdam, prestolnica rdečih luči, omamnih vonjav in strpnosti. Vsaj tako pravi stereoptip. Amsterdam je seveda še veliko več. Mostovi, kolesa, halal in košer mesnice, avtomati za vse vrste vstopnic, poplava nacionalnih gostilnic (večinoma azijskega značaja) ter obilica stavb, ki kakovost življenja povzdigne na nesluteno raven. Sposodimo si kolesa, vsa so zanimivo poimenovana, ter se peljemo do nekaterih zanimivih. Knjižnic, hiše eksperimentov, raznih mostov, študentskih domov ter prestižnih stanovanjskih sosesk.
Ker so arhitekti v večini, si tudi v Utrechtu ogledujemo predvsem stavbe. Take pisane, take črne, take z zanimivim imenom (večina se jih skriva v študentskem naselju, tista z zanimivim vodometom je mestna hiša). Gremo stavit, da so namesto Minnaert hoteli napisati Minaret! Ah, kako poskoči srce, ko se odpravim v notranjost. Tu se namreč skriva Spinozin inštitut za teoretično fiziko! Nato nekaj časa tavam po hodnikih, da bi se ponesreči zaletela v Gerarda ‘t Hoofta, gospoda, ki se poleg zanimivega priimka ponaša tudi z Nobelovo nagrado iz fizike. Ko se začne temniti, sopotniki uporabijo prisilne ukrepe, da me zvlečejo stran, na vlak za Amsterdam. Ko doma pregledam kartico, so na njej tudi izveski z mestnih ulic.
Zadnji dan, zadnji izlet, tokrat pade Rotterdam. Z M. se zapodiva v Kunsthal, zbirko sodobnih umetniških dosežkov. Vrhunec predstavlja prikaz ženske mode zadnjih dveh stoletij, ki jo na zidovih spremljajo pomenljivi citati velikih gospa. Omembe vredna je še razstava iranskega fotografa, ki je beležil vsakdan v vojnih razmerah, ob ostalih razstavah pa zgolj zamahneva z roko in ne veva, če naj nerazumevanje pripiševa svoji neizobraženosti na tem področju ali splošni krizi sodobne umetnosti, ki to ni.
Povzpnemo se na razgledni stolp, kjer občudujem - kaj drugega - Erazmov most, lepotca vseh lepotcev! Nekje v daljavi lahko slutimo obrise mošeje, večino panorame zastira pristanišče.
Seveda sledi nepogrešljivi ogled arhitekturnih zanimivosti. Tokrat me ne pusti hladne. Vidim pomorsko šolo v obliki periskopa, stanovanjske soseske, ki od daleč izgledajo kot Metelkova, znotraj pa se skriva futuristična oprema iz stekla in jekla, gledališče iz stekla, oh, toliko stvari.
Seveda imam okus za nevarnost. Ali vsaj neizmerno .. kaj je prava beseda, naključje?, da se znajdem na nepravih mestih ob nepravem času. Včeraj odbrzim na Schipol, leti zamujajo ali so odpovedani, nato pribrzi sporočilo, padlo je letalo. Drugo dekle v skupinici pade v rahlo histeričen smeh, jaz se čudim svoji ravnodušnosti, naši bližnji v domovini dobivajo sive lase.
Konec dober, vse dobro, zdaj sem doma, ostajajo slike in spomin na šest nizozemskih dni!
dorothy | Petek, 20 Februar, 2009
Zapisano pod Pot pod noge | Ni komentarjev »
Znova Alhambra. Granada, Španija. Marec 2007.
