Slike s poti, 58
Vidim te!
Kreta, Grčija, september 2007.
Vabilo.
Potopisno predavanje, večinoma zgolj predstavitev fotografij in njih zgodb, Klubar, Kranj, nedelja ob 1930. Vabljeni vsi.
Inomost.
No, po Münchnu sledi Innsbruck, kjer omiljeni obiskovanec dela večmesečno prakso. Zvečer spoznavamo zgolj sosede v študentskem domu, v soboto dopoldan smo pravi turisti. Vreme se nas usmili, pokrajina je kičasto lepa, najprej pičimo na skakalnico. Oberejo nas za nekaj kovancev, nato sledi dolgotrajni fotošuting. Onima dvema, ki ne premoreta fotoaparata, zaradi zehanja skoraj odpade čeljust, midva z obiskovancem se ne dava. Ugotoviva naslednje:
- groteskno pokopališče je takoj pod hribom, na katerem je skakalnica. Naključje ali najbrutalnejši smisel za ironijo kadarkoli?
- nezemljani so tu dobrodošli
- na skakalnici pihajo orkanski vetrovi
Seveda se kot pravi fiziki vprašamo tudi, kakšna natančno je oblika skakalnice (no, vidna na eni sliki) in si obljubimo, da bomo v naslednjih dneh to podrobno preučili. Na misel mi trenutno pride oponašanje ptic in njih gibanja določenega profesorja, ah, vsi z devetnajstice to vemo. Kakorkoli že, vse slike spodaj so nastale na Berginslu, ki je bil dvakrat (1964 in 1976) prizorišče zimskih olimpijskih iger. Slednjič zaradi tega, ker so prebivalci Denverja vehementno rekli ne stroškom, ki jih taka prireditev prinese s sabo. No, v Innsbrucku so na zgodovino ponosni, med drugim je olimpijska vas spremenjena v prav prijazno stanovanjsko sosesko. Sledijo seveda posnetki skakalnice. Za Slovence je pravzaprav presenetljivo majhna. Vsak, ki je kdaj sedel na zaletišču planiške velikanke, pogreša tresenje kolen in požiranje cmoka v grlu ob pogledu v globino. Vseeno je stvaritev Zahe Hadid impresivna inu vredna ogleda, dokazi so spodaj.
Dneva tudi v Innsbrucku hitro zmanjka, čaka nas še odhod v središče mesta, slikanje razgledniških fotografij (predvsem izveskov) ter kava in pivo. Pozno zvečer tečemo še na inštitut, kjer dela o., ter se čudimo amuletom za srečo, ki čepijo na vrhu dragih naprav. Na poti domov zaidemo mimo letališča. Ni nam všeč, povsem sredi naselja je, lučke in čudni zvoki ne pridejo do izraza. Meni je vseeno, na eni izmed spodnjih slik se skriva moja bodoča hiša 
Fuzbal, globoko grlo in vruuuuuum.
Ker obiskovanec dela tlako tudi ob petkih, se odločimo, da naše prisotnosti dopoldan ne potrebuje. Odpravimo se v Monakovo. Na poti izživljam svoje strasti ob neomejitvah na kratkem, prekratkem delu avtoceste, nato se skupaj smejimo Frauenparkplatzom, roko na srce, sicer prijazni zahodnoevropski potezi. Garmina nas pripelje na P+R povsem zraven Allianz Arene. Naj sploh omenim, da za celodnevno parkiranje plačamo cel evro, skupinska celodnevna karta za štiri cone podzemne pa stane zanemarljivih 9 evrov? Raje ne delam primerjave s svetlečimi ljubljanskimi žetoni. Najprej jo mahnemo v mesto, kjer se pritožujemo zaradi oblačnosti, ki onemogoča lepe posnetke. Na mestni hiši najdemo kopico kipov, ki so zagotovo bili muza nedavno umrlemu režiserju za Globoko grlo. Slikovni material spodaj. Z ogromno mrežo ujamemo zmaja in ga peljemo s sabo kot darilo. Rožice nabavimo v glavni mestni katedrali.
Na svoji spletni strani Allianz Arena ob enih popoldan obljublja voden ogled. In to v angleščini! Boleče se zavedajoč svojega zehanja ob urah nemščine v srednji šoli izberemo dani termin. In smo navdušeni. Ne zgolj nad oh-in-sploh-čudodelno-teflonsko-fasado, temveč tudi nad ostalimi vizualnimi užitki, ki jih nudi ta velikanka. Moon base press. Visokaluč dneva je vsekakor ogled hodnika, kjer na igrišče prihajajo igralci. Naš vodič vžge tisti znani avizo iz Lige prvakov in adrenalin prav hecno naraste! Slikovni material znova spodaj, naj zgolj pripomnim, kako zelo me fascinira označevanje vsega .. zato toliko slik z napisi. Ah ja.
Vrhunec dneva pa je BMWjev muzej. Mljask. Naši komentarji so sestavljeni predvsem iz medmetov. Oh. Ah. Uuuuuuuu. In domišljanja, kako zelo vruuuuuuuuum bi rekli določeni modeli. Naj poskušam spraviti skupaj nekaj spodobnih stavkov. Celoten BMWjev kompleks stoji v neposredni bližini prizorišča zloveščih olimpijskih iger leta 1972, ki so poleg pomora Izraelcev znane tudi po tem, da se je tam spoznal švedski kraljevi par. Poleg uprave inu tovarne je tu razstavni salon z vsemi modeli, ki so trenutno v prodaji. In pa muzej, eden lepših v mojem spominu. Vse je povezano z bleščečo kovinsko stekleno zglajeno arhitekturno domišljenimi rešitvami, mojo pozornost seveda pritegnejo mostovi. V muzeju je na ogled kopica zadev. Od vseh modelov v zgodovini do nepozabnih oglasov (na spodnjih slikah je tisti, ki mimogrede ošvrkne Mercedesa in zaradi katerega imam še danes musklfibr trebušnih mišic), do kopice tehničnih rešitev. Moji robčki ne zadostujejo za brisanje sline, ki se mi je cedila ob tej lepoti. Povratek na kraj zločina bo kmalu, takrat hočem še na voden ogled po tovarni. Do takrat pa se strinjam z napisom, ki je pospremil del, ki je govoril o avtomatizaciji vožnje. Gre nekako takole:avtomatizacija zaradi varnosti? Da, seveda. Nikakor pa nočemo voznikom odvzeti srha, ki te spreleti po hrbtenici, ko začutiš, da tako ogromno moč obvladuješ sam. Ne bi se mogla bolj strinjati. Pri avtomobilih gre za popoln spoj tehnične superiornosti in človeškega dotika. Posebej na nemških avtocestah brez omejitev.
Checklist.
Peka cdjev za na pot, da se bomo na ves glas drli: Idem tamo gdje je sve po mom.
Drsalke, da se bomo imeli čemu smejati. No, komu. Meni.
Plašč, ker so menda v modi temperature na levi strani številske premice.
Čokolino, ker ga obiskovanec pogreša.
Vinjeta, ker miško še ni dovolj polepljen.
Plašč nevidnosti, da se lahko izmuzneš strogemu pogledu varnostnikov v študentskem domu.
Plonklistek z že zdavnaj pozabljenimi nemškimi frazami. Verjetno z Ja, shatzi ne prideš daleč.
Obleko z veliko žepi, da v njih skrijem zlate lističe.
Koš veselja, ker krenem v mesto, ki ima most že v imenu.
Sneg.
Dorothy se je šla danes kepat. No, Sopotnik je rekel, da bi ga neizmerno osrečilo, če bi me lahko okepal. In kdo sem jaz, da bi mu to veselje odrekla. In sva krenila navsezgodaj zjutraj, ob četrti praštevilski uri, mrzlo mrzlo je bilo. Sopotnik je pot preveril tule, kako tudi ne, saj je stvar razvil prav on. Profila poti mi preventivno ni pokazal. Že nadvse hitro na poti, tik za tem, ko je bilo treba prvič gristi koleni, je Dorothy ugotovila, da je njena zadnja plat definitivno bolj primerna za sedenje po neštetih ljubljanskih kavarnah kot pa za vzpenjanje po stezicah, ne glede na razgled. Potem me je bilo potrebno tolažiti s čokolado, obljubljati, da na vrhu sledi sneg in rum s čajem. In da ne bi kdo mislil, da sva šla v gore. Ne, šlo je zgolj za hrib, ampak moje kondicije je približno toliko kot poezije v komadih Atomik Harmonik. No, potem sem se delala, da s fotoaparatom vestno dokumentiram vsak korak na poti, vsak razgled, vsak preskočeni potok. Iz spodnjega slikovnega materiala je razvidno, da to nikakor ni bilo res. Zavoljo Jinxya, ki mora jutri namesto na sneg iti v službo (si kdaj pomisli, da bi postal voznik tistega teptača ali pa recimo strokovnjak za umetno zasneževanje?), slik snega ni veliko. No, tudi zaradi tega, ker zaradi vsesplošnega tekanja, preskakovanja zamrznjenega potoka in mrzličnega mižanja pred bleščečo belino pač ni bilo časa še za pritiskanje na sprožilec. Na vrhu sva spila obljubljeno okrepčilo, poklepetala z dvema očakoma, jaz pošiljala mms neštetim prejemnikom v dokaz, da sem zmogla. Pot nazaj je bila seveda neprimerno lažja, tudi zaradi tega, ker so v dolini čakali obljubljeni ajdovi žganci, pečenica in zelje. Nadvse slovensko je bilo danes!
