Arhiv za kategorijo Pot pod noge

London, znova.

V pol leta že drugič v Londonu. Tokrat spremljam Sopotnika, ostaneva čez vikend, ravno dovolj, da pomolim nos v dva muzeja in se čudim, da tokrat vidim modro nebo!

Opravimo najprej s turističnimi, ne?

Potem pa z muzejskimi! V Science Museumu je bila med drugim na ogled dana razstava o Alanu Turnigu. Naivno sem upala, da je zgodba o Applovem logu resnična1 – pa je menda samo ena v vrsti urbanih legend -> klik. Tako poslikam par motivov na razstavi, v zgornjih nadstropjih pa še koščke ledu, ki plešejo na tanki plasti pare in celotni telefonski imenik ZDA, ha!

Naslednji dan je na vrsti še Natural History Museum, poslikam ga z modrim nebom! Medtem ko čakava v vrsti, si lahko ogledam žalostne volkove, ki zrejo v jegulje na fasadi, cela vrsta jih je. Še daljša vrsta je za vstop, zdi se, da vsi hočejo videti dinozavre. Saj priznam, midva tudi, toda potem je med velikani velikanska gneča in odnese naju na Animal Inside Out. Tam je manj ljudi in več živali, predvsem občudujeva tehniko, s katero se preparirali primerke. Vseeno je najbolj osupljiva stvar tisti dan hiša sama.

Zunaj modro nebo, ne greva še nazaj, ne? V Hyde Parku ujamem semafor, race, veverice so prehitre, čitalci sredi trave pač ne. Dan zaključiva v kitajski četrti, kjer so znani logotipi opremljeni s hecnimi pismenkami in kjer še bolj hecno diši!

  1. Ob Turingovem truplu – vzrok smrti je vsaj uradno samomor – so našli načeto jabolko. []
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Poletna šola.

Spet me ni bilo doma, tokrat znova službeno. Šla na poletno šolo v osrčje Francije, blizu Angersa. Bilo je naporno, eno predavanje za drugim, obvezna diskusija po predavanjih, priprava predstavitev študentskih projektov. Zaslužili smo si prosto popoldne, hitro na kavo v staro mestno jedro Angersa!

Enkrat so nas peljali tudi na plažo. Seveda, pesimistka, pustila kopalke v hotelu, deževalo je vse dni, a ravno takrat ne, ostalo mi je samo sprehajanje po neskončnem zalivu blizu La Baule. Sva z B. pametovala vsem udeležencem, da ne smejo pozabiti sončne kreme; nazadnje sva zvečer medva stokala zaradi opeklin po nartu in mečih, edinem izpostavljenem delu.

En popoldan je bil rezerviran za Nantes, tam imajo veliko dežja in malo priložnosti za fotografiranje.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Hram demokracije.

Plehmuska seveda ne pomeni samo vaj, koncertov, gostovanj in prvomajskih budnic, temveč tudi prostočasno druženje. Takole enkrat na leto se zbašemo v avtobus in gremo v neznano. Tokrat ne prav daleč, do bele Ljubljane. Menda imam najbližje do zbirnega mesta, pa seveda edina zamujam. En pregled z detektorjem kovin kasneje se že sprehajamo po hramu demokracije. In imamo kaj videti!

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Dovžanova.

Sva včeraj najprej krenila na Košutnikov turn. Pa se načrtovana zjasnitev kar ni zgodila, malo sva zijala v tiste temne oblake in jokala na vetru, potem pa se na ovinku za Malo Košuto odločila, da najbolje, da res obrneva. Vmes naju je presenetila še državna meja – človek je takole navajen, da v Karavankah hodi po grebenu in v smeri proti vzhodu Avstrija na levi, domovina pa na desni. Ha, na koncu Košute pa ni tako, naenkrat imaš Avstrijo na desni, nič ti ni jasno, ko najdeš mejnik in žično ograjo. Ko prideva v dolino, je dan še mlad, greva še kam, Dovžanova soteska je na poti, greva tja! Sopotnik me kar ni mogel zvleči domov, koliko barv, koliko vode, koliko skal! No, tudi predor, kjer gre cesta, je vreden omembe, menda so ga navrtali zgolj v nekaj mesecih leta 1895, takrat še ni bilo aneksov k pogodbam!

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Iz kovčka II.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Iz kovčka.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Delft.

Ahja12  Vedno sem se spraševala, kako Nizozemci pred železniškimi postajami najdejo svoja kolesa. V Delftu so posamezni odseki kolesarnice označeni kar z največjimi znamenitostmi mesta. Aha, kolo sem danes pustil pred katedralo. Ne, pred železniško postajo. Ne, pred katedralo!
Postajo drugače obnavljajo, posledično je pot s perona pravi labirint.
Po mestu se ponavljajo ploščice z modrimi napisi. Najprej sem mislila, da so izmere mesta, pa nisem našla nobene številke. Delft je svoji zgodovini primerno poln starih stavb, ki se gledajo v kanalih. Poseben vtis pusti glavni trg, spijem kavo, k meni prisede pikapolonica, nato pa splezam na zvonik cerkve. Menda je stopnic samo okoli 400, meni se jih je zdelo za kak red velikosti več. Stopnišče je ozko, težko se je srečati, tako sredi Nizozemske plezam čez Američane, objemam Izraelce in diham za ovratnik Špancem. Zvonik ima kar tri nadstropja, na enem izmed njih si povsem blizu ure, ki se je od spodaj zdela kot žepna. Na poti nazaj proti postaji srečam strica in teto. Eno kolo imata, stric pritiska na pedala, teta zadovoljno sedi in pomaha.

  1. Prikaz galerije slik še vedno ne dela. Nihče ničesar ne ukrene. Ahja. []
  2. Predlagam lahko samo klik na posamezno sliko in nato klik nazaj na stran. Jebatgapress. []
  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Urk.

Sva šla z M. tudi na kratek obisk v Urk. Nizozemska turistična organizacija je obljubljala slikovito ribiško vas.
Slikovita je res, slikovita, nisva pa pričakovala, da bova od tam odšla lačna. Takole celo pot preko Afsluitdijka sva sanjala dobro ribo, a v Urku je bilo zaprto vse. Prav vse. Kakšna riba, še kavice nisva uspela dobiti v nedeljo popoldan. Sva pa ujela črnoglavega galeba.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Afsluitdijk.

Afsluitdijk je nasip, s katerim so Nizozemci spremenili plitev zaliv Severnega morja v sladkovodno jezero. Le-temu se sedaj reče IJsselmeer1 , obsega 1100 km22 , menda pa kanijo tam, kjer se mešata sladka in slana voda, zaradi močnih tokov kmalu zgraditi elektrarno.

Nasip ponuja za Nizozemsko redko priložnost – legalno vožnjo do 130 km/h. Pogled na navigacijo je neprecenljiv, ipak se ustaviva na počivališču, da občudujeva, kako je na levi in desni, koder seže pogled, samo modrina.

Tam prebereva tudi par statističnih podatkov: 16 milijonov zidakov, 23 milijonov kubičnih metrov peska, 6 let gradnje, 30 km, 7 metrov nad morsko gladino.

Malo se nasmejem še zastavam: tista s srčki je frizijska. V resnici na zastavi ni ne srček ne kos odrezanega sira; rdeče stvarce so stilizirane rumene vodne lilije. Zakaj so potem rdeče, moram vprašati naslednjič, ko krenem v one konce. Še boljša je zastava z goskami: menda pripada Wieringenu na zahodni strani nasipa. Goske niso navadne goske, so grivaste gosi!

  1. ha, zapis z dvema velikima črkama dejansko ni typo! []
  2. za primerjavo, wiki pravi, da ima Blejsko jezero površino samo 1,45 km2 []
  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Den Helder.

V nedeljo se iz predmestja Amsterdama z M. odpraviva na sever. Vreme je prav atipično kičasto. Peljeva se mimo Schipola, kjer ogromna letala prečkajo avtocesto po nadvozu na začetku poti na drug konec sveta. Na poti do Den Helderja opazujeva hiše ob kanalih. Ni jih malo, ki premorejo slamnato streho. Čemu služi tisti izsek nad vhodom, ne uganeva. Na celotni ravnici nad pokrajino prevladujejo ogromne vetrnice, koliko dela bi z njimi imel španski literarni junak. Dveh tipov so – ene imajo dva kraka, ene pa tri. Malo se sprašujeva, kdo računa, kako postavijo te vetrnice v vrsto, koliko ljudi računa, kakšna vrsta je najprimernejša. V Den Helderju se – poleg tega, da je bil tam rojen eden od nobelovcev za fiziko z neizgovorljivim priimkom, Gerard ‘t Hooft –   ponašajo s sedežem glavne pomorske baze. Za nasipom na severnem obrežju se dogaja življenje – sprehajalci, motoristi, kolesarji, kužati, naključni turisti iz Slovenije. Malo ven iz mesta stoji še znameniti rdeči svetilnik, Lange Jaap, dolgo časa ena najvišjih stavb na Nizozemskem. Ni nam lahko.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev