Arhiv za kategorijo Mljask

Vikend.

Vikend začenjam z ugotovitvijo, kako majhen je svet. Prejšnji teden večer preživim z J., mojo najljubšo Madžarko. Kakšen unicum in udrihanje po trenutnih premierih kasneje se J. lopne po glave, hipoma spremeni temo na dosti bolj lahkotno in me prepriča, da prisežem, da bom ta vikend držala pesti! Sem jih, njen brat gre zasluženo na Evrovizijo!

YouTube slika preogleda

Meni so sicer bolj všeč njihovi nevrovizijski, a telefon bom vseeno zavrtela za naše vzhodne sosede!

Jesti je tudi treba. Nedeljsko kosilo tokrat v Hotelu Park, kjer poteka festival currya. Sopotniku ni treba dvakrat reči, da greva preverit, če kuhajo tako dobro kot on. Morebiti pa dobi kako novo idejo. Luštno je, spektakularno pač ne, dovolj da priporočam in pokažem slike (hrano v restavracijah slikam sila poredko, zdaj tega dolgo časa ne bom počela). Uganeš, kaj je na krožnikih? Na tanko sesekljani feferoni so kuharjev izziv Sopotniku. Res je – tako pekočih se pri nas zlepa ne dobi!

Dan zaključimo na Starem vrhu, gremo se sankat. Tam imajo primerno ponudbo za lena dekleta – na vrh te odpelje sedežnica, v dolino itak gre kar smo. Prvi del proge poteka po smučišču (je sicer rezervirano za sankače) – tam pridobivaš na hitrosti; drugi del pa po gozdni cesti, kjer treniraš svojo natančnost v zavijanju. Prvič me je bilo še malo strah, sneg je kar pršil okoli mene, tako sem zavirala, ah, drugič že povsem druga pesem, neustrašno je švigal veter mimo ušes!

  • Share/Bookmark

1 komentar

Popoln dan.

Polet s padalom z Mangarta, kolesarjenje ob Soči in večer v Hiši Franko!

Do Bovca se iz Ljubljane odpraviva preko Predela. Menda je tako najbližje, na poti je fotogeničen most preko Predelice. Enajst let je že od plaza, ki je spodaj, v Logu pod Mangartom odnesel sedem življenj. Iz Bovca se pustim peljati nazaj mimo Loga, pokažejo nam, kje bomo pristali. Do štarta ni daleč, par korakov po strmih zaplatah trave, a trideset kilogramov opreme, ki je potrebna za skok s tandemom, povzroči zasoplost in težek korak. Na izhodišču fantje razgrnejo plahte, mene skrbi zaradi moje kilaže, ujamem pogled na zastavico, ki vihra v vetru. Kavke so v show formaciji, kažejo, kako se stvari streže in se smejijo amaterjem, ki za polet rabijo kaj več kot zgolj par kril. Na štartu malo poslušam navodila za vzlet, malo gledam Ž., kako popravlja barvne vrvice, čisto malo razmišljam, če me bo kaj strah višine, malo razmišljam tudi o tem, da sem predavanja iz hidrodinamike na fakulteti zaradi rane ure rahlo zanemarjala. Greva, midva sva na vrsti! En korak naprej, padalo se napne, ko se vanj ujame prvi sunek vetra, nato stečeva, strmo je, strmo, po treh korakih sva v zraku in po dveh sekundah je pod mano praznina, v ušesih pa veter. Z nama jadrajo kavke, verjetno si mislijo – še ena od turistk, ki hodi kričat v naš dom -, potem se počasi umirim in uživam v tišini, ki jo prekinja le šuštenje vetra med čelado in ušesi in občasno piskanje naprave, ki jo inštruktor nosi s sabo. Pospeški so zakon, razgledi še bolj, Ž. mi pokaže, kje je šel plaz, v zraku kopica drugih barvastih plaht, meni pa je tako všeč, ko zavija ob pobočjih in ko me pred pristankom pelje v rahlo špiralo. Jaz bi še, mi gre po glavi, ko sva naenkrat nad strehami hiš in nato že na rosni travi, znova na tleh. Zdaj varčujem za lastno padalo.

Do večera je še nekaj ur, greva po kolesa in se zapeljeva do tiste smaragdne barve. Na slapu Kozjek morajo avanturisti čakati prismojene Italijane, ki kričijo po soteski, da boleče odmeva. Na poti do slapu uganeva lastno frekvenco mosta. Slike pokopališča nad Bovcem so od danes.

In zvečer? Zvečer odložim fotoaparat in pustim, da delajo drugi čuti. Res je, kar se govori naokoli, izkušnja je neprecenljiva, niso odveč zgolj slike, tudi besed ne najdem in v zameno dodam samo povezavo.

  • Share/Bookmark

6 komentarjev

Recept.

Olivno olje se boji fotoaparata. Ali je ravno obratno?

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Tržnica, Mahebourg.

Sobota dopoldan je dan za tržnico. Malo po opravkih. Drobiž za zelenjavo, drobiž za začimbe. Vseskozi te spremlja vonj po posušenih ribah, ki jih kupujejo tako ženske v sarijih kot dekleta v burkah. Prodajalec zelišč me spodbuja, naj le vzamem kak kos. Doma je ribe treba namočiti v vodi in nato ocvreti. Pravzaprav z lahkoto rečem ne. Začimbe pa vseeno romajo z mano, smešno poceni so. In prigrizek? Lokalni dhal puri. Eden ni dovolj, s sopotnikom se hitro postaviva v vrsto še za enega. Gre za palačinko, v kateri je slastni nadev (lokalna in prodajalčeva skrivnost). Za med gredo – stojnica je med vsemi naokoli daleč najbolj oblegana. Pri drugem obisku s sabo vzameva še kopico ocvrtkov, ki prijajo k pivu. Chili cakes, samose in preproste kroglice, ki pa istega značaja kot čips – ko jih enkrat začneš grizljati, ne moreš nehati, dokler ni vrečka prazna.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev