Arhiv za kategorijo Mešano na žaru

Selitev.

Preselila sem se. Na kavo odslej vabljeni sem!

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Poletna šola.

Spet me ni bilo doma, tokrat znova službeno. Šla na poletno šolo v osrčje Francije, blizu Angersa. Bilo je naporno, eno predavanje za drugim, obvezna diskusija po predavanjih, priprava predstavitev študentskih projektov. Zaslužili smo si prosto popoldne, hitro na kavo v staro mestno jedro Angersa!

Enkrat so nas peljali tudi na plažo. Seveda, pesimistka, pustila kopalke v hotelu, deževalo je vse dni, a ravno takrat ne, ostalo mi je samo sprehajanje po neskončnem zalivu blizu La Baule. Sva z B. pametovala vsem udeležencem, da ne smejo pozabiti sončne kreme; nazadnje sva zvečer medva stokala zaradi opeklin po nartu in mečih, edinem izpostavljenem delu.

En popoldan je bil rezerviran za Nantes, tam imajo veliko dežja in malo priložnosti za fotografiranje.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Balon.

Cel teden me je hecal, tale moj Sopotnik. Da se naj v sredo pripravim, greva fotkat žabe na Barje. Prav, žabe so super, skupne aktivnosti še bolj. Tako budilka zvoni ob petih zjutraj, meni kot ponavadi nič jasno, skuha mi kavo, pol ure kasneje že voziva proti Brezovici. Hja, tam pa nič žab, samo terenec s prikolico, na kateri opazim košaro. “Poglej, ko se gre nekdo peljat z balonom!” “Ti se greš peljat z balonom!” So me torej peljali nad Barje, gledat, kako se po močvirju plazi megla. Navdušena sem, se pozna po številu slik, ki jih lepim spodaj.

Začnemo na parkirišču v Podsmreki, ko sonce šele dobro pleza izza obzorja. A. v zrak spusti črn balonček, da oceni, kakšni so vetrovi tam med oblaki. Na sceni je brener in ventilator, Sopotnik pridrži plahto blaga, balon raste pred našimi očmi. Smo že, hitro v košaro. Takole na parkirišču izgleda premajhna, da bi se vanjo stlačili pilot in štirje potniki, pa potem nad Barjem ugotovimo, da je prostora dovolj, ko se poskušamo razvrstiti na pozicijah za najboljše poglede.

Javimo se tudi kontroli poletov, tisti v kleteh na Kotnikovi. Menda imajo baloni prednost pred drugimi zračnimi plovili, vsaj na višini, ki smo jo dosegali mi. Razgledi pa se začnejo takoj ob vzletu, ko se dvignemo nad meglo in gledamo na živžav pod nami. V Ljubljani je – kot vedno – megla. Tako proti vzhodu posnamem samo par slik, nato se odpovem futurizmu in raje slikam vse odtenke zelene.

Najbolj so mi všeč vzorci, ki jih vidim pod sabo. Sledi v žitu, ograje med parcelami, sence dreves. Dvakrat ugledamo tudi srno, meni nič tebi nič se sprehaja po visoki travi.

Jaz bi še, a počasi je treba na tla. Blizu Iga čisto narahlo pristanemo na lokalni cesti, nato fantje zložijo plahto v vrečo, nas pa čaka še posvetitev v barone in kozarec penine. Vse to pred osmo zjutraj!

  • Share/Bookmark

6 komentarjev

Hribovska.

Po dolgem času spet ena hribovska uganka.
Kam smo jo mahnili na včerajšnji praznični dan? Za namig dodam še dejstvo, da se tako imenuje tudi malo višja točka v Kamniško-Savinjskih Alpah.

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Aprilske.

Saj v tej pomladi pravzaprav ni nič novega.
Kosa sta nazaj! Spet sta gnezdo naredila na ceveh, ki štrlijo iz klime. Na žalost sem opazila tudi že vrano.
Spreminjam se v tipično Slovenko. Pazim svoje rožice pred zmrzaljo, razmišljam, da bi kandidirala za najlepši vrt v Delu in domu ter se jezim na mater, ker so njene rože bolj fotogenične, živalce pa tudi raje pozirajo!

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Inostranstvo.

Se mi zdi zadnje čase, da mi prijatelje vztrajno jemlje inostranstvo. Doma ne najdejo dela, ga najdejo, pa niso dovolj cenjeni/plačani, gredo po izobrazbo v tujino. Potem se kdaj poskypamo, pa priznam, zelo redko, slušalke na ušesih pač ne nadomestijo večernih bonganj po mestu, tedenske seanse badmintona ali drgnjenja istih šolskih klopi. Tako kolege videvam samo še za božič, kdaj še za kak poletni vikend, večinoma pa se samo lajkamo na socialnih omrežjih. Grem torej na obisk, ni druge. Saj nisem popolna neznanka tam gori na severozahodu – skoraj pet let nazaj (omb!) sem tam opravljala poletno prakso in uživala v točnosti javnih prevoznih sredstev, da o zbiranju pivovskih kozarcev ne rečem nobene! Do Bruslja in Amsterdama, k sorodnim dušam!

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Vikend.

Vikend začenjam z ugotovitvijo, kako majhen je svet. Prejšnji teden večer preživim z J., mojo najljubšo Madžarko. Kakšen unicum in udrihanje po trenutnih premierih kasneje se J. lopne po glave, hipoma spremeni temo na dosti bolj lahkotno in me prepriča, da prisežem, da bom ta vikend držala pesti! Sem jih, njen brat gre zasluženo na Evrovizijo!

YouTube slika preogleda

Meni so sicer bolj všeč njihovi nevrovizijski, a telefon bom vseeno zavrtela za naše vzhodne sosede!

Jesti je tudi treba. Nedeljsko kosilo tokrat v Hotelu Park, kjer poteka festival currya. Sopotniku ni treba dvakrat reči, da greva preverit, če kuhajo tako dobro kot on. Morebiti pa dobi kako novo idejo. Luštno je, spektakularno pač ne, dovolj da priporočam in pokažem slike (hrano v restavracijah slikam sila poredko, zdaj tega dolgo časa ne bom počela). Uganeš, kaj je na krožnikih? Na tanko sesekljani feferoni so kuharjev izziv Sopotniku. Res je – tako pekočih se pri nas zlepa ne dobi!

Dan zaključimo na Starem vrhu, gremo se sankat. Tam imajo primerno ponudbo za lena dekleta – na vrh te odpelje sedežnica, v dolino itak gre kar smo. Prvi del proge poteka po smučišču (je sicer rezervirano za sankače) – tam pridobivaš na hitrosti; drugi del pa po gozdni cesti, kjer treniraš svojo natančnost v zavijanju. Prvič me je bilo še malo strah, sneg je kar pršil okoli mene, tako sem zavirala, ah, drugič že povsem druga pesem, neustrašno je švigal veter mimo ušes!

  • Share/Bookmark

1 komentar

Prostodnevne.

Takle mamo, priznam: odkar delam z bolj kot ne stalnim urnikom, Prešernovega dneva ne povezujem več toliko s kulturnim udejstvovanjem, temveč bolj s prostim dnem (hb!) sredi tedna. Lani Nanos, letos pa dve jezeri!

Greva najprej proti Cerknici, v prtljažniku dva para drsalk, fotoaparat na dosegu roke. Veter brije in na poljih dela prave zamete. Na ledenih ploskvah staro in mlado, hokej, trening manevriranja z vrvicami. Hecno je hoditi po zaledenelih površinah: vode je moralo biti bolj malo, na bregovih puščaš za sabo globoke stopinje. V požiralnikih nenavadne oblike, voda je morala odteči, ko je na površju že bila tanka plast ledu. Ujed je polno, nobena pa ni dovolj potrpežljiva, da bi pozirala pred objektivom.

Na Rakitni je življenja še več. Tudi športov – lokalci imajo svojo lastno ligo v curlingu1 . Tisto, kar mečeš, je iz tlakovca in impro ročaja, zraven še metle, par navijačic, kaj še hočeš več od življenja!

  1. I understand curling. That high. []
  • Share/Bookmark

6 komentarjev

Ptičje.

Dve ptici, poimenovani po svoji barvi.

Plavček spada med sinice. Hiter je, težko ga je ujeti; sploh takrat, ko pride do prepira v družini. Fotko vseeno objavljam kot ene vrste vajo v slogu.

Drugi je (primerjam s slikami v knjigi, ki sem jo pred kratkim dobila v dar, da ne bi na pohodih nenehno spraševala, kateri ptič je to) zelenec. Ni zelenec z Grmade, ta tu kar virtuozno leta med snežinkami. Knjiga pravi, da je spreten z jezikom – je res, previdno pobere seme, odstrani lupino, poje vsebino in za sabo pusti smetišče.

  • Share/Bookmark

6 komentarjev

Po ravnini.

Ni hriba, ni uganke. Čez vikend samo dva sprehoda; eden dolg, fotomaterial kak drugi dan, drugi kratek, po ravnini. Če že ni bele zime, ovekovečim vsaj bele cvetove. Rastejo nad reko, prav tisto, ki je v poplavah pred več kot dvajsetimi leti odnesla most. V otroških spominih je ostala četa vojakov, ki je postavila zasilnega, da so starši lahko prečkali reko. Danes takrat novi most že gosti pisane lišaje, reka pa se še vedno peni na brzicah in riše nenavadne proge, kjer ni proda. Postrvi se niso prišle sončit.

  • Share/Bookmark

1 komentar