Arhiv za kategorijo Godba

Hram demokracije.

Plehmuska seveda ne pomeni samo vaj, koncertov, gostovanj in prvomajskih budnic, temveč tudi prostočasno druženje. Takole enkrat na leto se zbašemo v avtobus in gremo v neznano. Tokrat ne prav daleč, do bele Ljubljane. Menda imam najbližje do zbirnega mesta, pa seveda edina zamujam. En pregled z detektorjem kovin kasneje se že sprehajamo po hramu demokracije. In imamo kaj videti!

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Zbudi me za 1. maj!

Najbolj priljubljen od vseh špilov pri plehmuski? Brez dvoma prvomajska budnica. Lani je ni bilo, nekaj je manjkalo, letos končno spet popotovanje po dolini.

Budilka zvoni ob petih, zunaj se dani, zaspano tipam za uniformo in za dobro jutro ugotovim, da mi sedenje za računalom prinaša dodatne pasove na trebuhu in zato se moramo z godbenimi hlačami raziti. Ni druge poti, navlečem nase sprane kavbojke, dodam godbeno rdečo majico, iz izkušenj vem, da bo višje po dolini mraz in vzamem s seboj še vetrovko. Flavto v roke in proti Mozirju! Ob pol šestih začnemo, igramo potepuškim mačkam, kje se zapre kakšno okno, prvi poslušalci sedijo na kamniti ograji čez Trnavo. Dekleti imata črno obrobljene oči, fantič hoče izpolnitev glasbene želje (zaka ne špilete nčeser od dubioza kolektiv? ka pa od mirana rudana, mate kiro?), nam pa se že mudi proti Rečici ob Savinji. Tam na krožišču nam tradicionalno prisluhne župnik (oh, seveda, če pa smo preglasili njegov zvon), tokrat nas presenetijo še jutranji sprehajalci. Nato je glede na lastne preference čas za orehovec do štiri ali pa za pol ure dremeža na ovinkasti cesti proti Solčavi. Solčava pa, Solčava, svet zase. Zadružnik, lokalni bife, se ravno odklepa, lokalci prihajajo na jutranji kozarček (who the f* is keber?), mi pa komaj čakamo kavo. Črno, dišečo, izboljšano. Sonce že osvetli gorske vrhove, ko obrnemo smer vožnje in se napotimo proti Lučam. Vmes se smejemo direktivcem, tistim, ki so prišli naravnost s kresovanj. Glave naslanjajo na sedeže pred seboj, kakšen postanek prespijo in glasni zvoki trobent jih vidno motijo. V Lučah prvi turisti, ploskanje, pijače pa nič! Prav, morebiti je na Ljubnem bolje. In je, seveda je. Ko korakamo mimo blokovskega naselja, nam domačini v roke stisnejo žgano, nato se ustavimo pri M. doma, njena mama nam natoči katurovca (za nepoučene – borovničev liker, mmmm), mladoletnim odstopimo šabeso. Sonce pritiska, skrijemo podočnjake pod sončna očala in krenemo v drugo, mojo dolino, Zadrečko. V Gornjem Gradu ustavimo promet na lokalni cesti, sledi pa tradicionalna malica. V lokalni gostilni se cvrejo dunajski in krompir, napademo jih, kot da bi bili gurmanske specialitete in ura nekaj več kot devet zjutraj. Zraven se obvezno pije pilotski, mešanica gazirane pijače in čokoladnega likerja. V časih stare šole, starega dirigenta je bila to edina pijača, za katero odgovorni niso vedeli, da vsebuje alkohol. Tako jo je mularija naročevala, danes pa je od tega ostala tradicija, da vsaj enkrat na leto spiješ to nepitno stvar v starih cajtov spomin. Oh ja, potem pa se začne. Lani so nas ljudje več kot očitno pogrešali – letos se ustavljamo na vsakem vogalu. Ljudje ob cesto postavijo mizice, na njih naložijo sladkega in opojnega, mi pa seveda ne znamo reči ne. Rahljamo gumbe na hlačah, nasmehi postajajo vse širši, ritem koračnic vse bolj svoboden. Ustavimo se pri domu upokojencev, v Bočni skoraj povzročimo incident, ko se sosedi potegujeta za našo pozornost, v Šmartnem po dolgem času ogromno poslušalstva. Bog je najprej sebi brado ustvaril in tako se ustavimo pri meni doma, precej na samem. Mama je prejšnji dan spekla paleto peciva, najde se kakšno pivo, malo počivamo, inštrumenti ležejo v travo, nato pa treba naprej, toliko miz nas še čaka! V Nazarjah nas pri prvem postanku tako zmedejo, da preprosto pozabimo drugega. Na tem mestu se opravičujemo in obljubljamo, da drugo leto odigramo štiri koračnice. Če niste letos preveč uživali v dolgem spancu, seveda. Zadnji postanek je zopet Mozirje. Se preko poldneva budnici še reče budnica ali kako drugače? Korakamo med bloki (oh, spet se je treba ustaviti, ne nas silit pit, no), mimo policije, po ozki ulici do Mozirskega Gaja. Tam dirigent odmaha zadnjo, za pomiritev želodca je na mizi ajmohc, potem pa domov, malo spat po naporni budnici.

Modrost za danes? V Savinjski poravnani, v Zadrečki že postrani. Še na veliko takih budnic!

  • Share/Bookmark

12 komentarjev

Vabilo.

Smo natrenirali prste in jezičke (velika večina), zvrnili šilce katurovca (če je pa mrzlo v dvorani, kjer smo vadili!), jokali mamam, da ne znamo pasaž (kar priznaj, o, klarinetist!), oprali uniforme (še premalo, denem odgovorna za to), šli k frizerju (pri godbi niso želeli plačati računa), namazali ventile (tenori tenorji), odslinili blazinice (flavtistke, ki jih premoremo), oslinili jezičke (oboista in bas klarinetist), našli parno število palčk (bobnarji), našli liho število palčk (dirigent), kupili novo obleko (napovedovalec), se delali, da delamo (danes zjutraj pri urejanju dvorane), začeli čutiti začetke treme (no, čisto čisto malo).

Koncert se ima zgoditi danes ob 19., kraj dogodka je Športna dvorana Mozirje. Viž bo zvrhan koš, od nepozabnih pop uspešnic in skoraj folklornih poskočnic do aktualno obarvanih naslovov in zimzelenih melodij iz mjuzikov.

Lepo vabljeni na koncert Godbe na pihala Zgornje Savinjske doline!

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Čajetina III – kako postati instant zvezdnik na srbski televiziji – nasveti za začetnike.

Preprosto. Oblečeš pisano uniformo Godbe na pihala Zgornje Savinjske doline (pri tem te rahlo ovirajo pretesne hlače in neprilagojen brezrokavnik, posledici prehranjevanja v prejšnjih dneh, hkrati med folklornimi plesalci, ki se zadržujejo v bližini, izgledaš rahlo .. avstroogrsko) in slava pride kar sama k tebi!

Večer prej, ko smo zaradi lokalnih pijač pripravljeni privoliti v najbolj bizarna povabila, se domenimo za nastop na oddaji. V živo. Ah, kaj nam pa morejo, si rečemo in ob neverjetno zgodnji uri zakorakamo skozi vrata hotela. Sledi zaskuk na levi peti (ti. ameriškega obrata za godbe v korakanju nam ne uspe izvesti) ter tek v zgornja nadstropja po toplejša oblačila. V nasprotju s puščavskimi razmerami prejšnjih dni na Zlatiboru v nedeljo vlada mraz. Ah, dekleta se vseeno ne damo in v visokih petah korakamo po zelenici (kasneje srečamo neko misico, ki nas vse porazi s kot žafran dragimi štikli z znanimi rdečimi podplati).

No, na prireditvenem prostoru oddaje fotkamo lepe čeveljce, čakamo na svojih pet minut, moje krvno sorodstvo pa sklene celo biznis s trubači prejšnjega dne. Ustniki trobilcev grejo za med in dinarje, navrh se dobi še njihova zgoščenka. Neprecenljivo.

Potem sledi gostoljubno vodenje po lepotah občine. Najbolj so ponosni na na novo izgrajeno smučišče. V Čajetini je namreč stalo ogromno objektov, ki so bili leta 1999 tarča napadov Nata. Poleg oddajnikov je nastradala vsa športna infrastruktura. Niso pripravljeni veliko govoriti o tem, trpko se nasmehnejo in zamahnejo z roko.

Potem odrinemo pogledat še Kustoričino vas. Tam izvemo za drugo plat umetnika, tako zelo kšeftarsko, skoraj že mafiozno. Ah, na ogled namesto govoric raje na ogled postavim slike.

Sledi še pogled na ozkotirno železnico, ki vodi na Mokro goro.

Zvečer sledi že ustaljeni ritual, ki ga prekine le ogled končnega predizbora za Gučo. Čez drn in strn se odpravimo proti prizorišču, počutimo se kot v enem izmed Kustoričinih filmov, množica se verjetno počuti kot na Woodstocku, pivo v potokih, kolo na vsakem koraku, razdejanje po koncu.

Dodajam še modrost za danes: Možda ja nemam jahtu, al’ ni ti nisi Severina. Amen.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Čajetina II – zgodba o frulici in jami. Tudi o koncertih.

Sobota je, ah, nov krasen dan za godbo. Počasi mežikamo v kar presvetel dan, videoti minule noči so vidni na raznih socialnih omrežjih, naj nam bodo v večni opomin. Danes sta na sporedu dva koncerta inu nekaj ogledov. Najprej do jame, saj je lepo, toda tega smo navajeni iz domovine, večja atrakcija so lokalni iznajdljiveži, ki pred vhodom prodajajo lokalno blago. Fantje odidejo naprej s kapami, ki njihovih glav kljub neznosni vročini ne zapustijo več. Za ušesa nič hudega slutečih so tu še frulice. Fantje piskajo, vriskajo, nato pa jim pravi način pokaže voznik avtobusa, katerega žena je doma ravno iz teh koncev. Bravbravobravo! Nato pot po ovinkastih cestah (jao, v želodcu mi je obležalo pivo) do Sirogojna, kjer je doma muzej na prostem. Navlečemo nove majice, izdelane za to priložnost in urežemo par domačih. Takih tradicionalnih, godbeniki že veste, kje v knjižicah se nahajajo. Nato sledi – oh, kako presenetljivo – znova potok rakije. Potem se nam rahlo mudi nazaj proti Zlatiboru, kjer že poteka predizbor za Gučo. Da, tisti, kamor smo bili povabljeni tudi sami. Ampak najprej se je treba okrepčati, ne? Ob prizorih na spodnjih slikah mi igra srce, ker me vegeterijanstvo nikoli ni premamilo v svoj objem..  Družbo nam delajo trubači, zaponke za pas v obliki playboyevega znaka in beli čeveljci so (izgleda) zaščitni znak. Zvečer sledi naš koncert, igramo bolj take v dvotaktnem načinu, neprecenljivo je videti domačine, ki se trudijo plesati polko (videti Srba, ki se trudi z medvedjim poskakovanjem, ki se mu reče slovenska polka, je še bolj neprecenljivo, kot videti alkoholno podkrepljene Slovence, ki so prepričani, da jim je kolo položeno v zibelko press). Ah, še vedno nam ni lahko ..

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Čajetina I – kako smo v četrtek odrinili, prispeli v petek in se ob tem celo smejali.

Godba gre v vesolje! Dobro, v Srbijo, ne bodimo malenkostni! Za prvič je dovolj. Zahvaljujoč času bivše države, v katerem so se občine med sabo veselo bratile, odrinemo na jug, v občino Čajetina na zahodu Srbije. Po tem, ko so tja in sem že večkrat potovali občinski funkcionarji, tam streljali na lokalno divjačino, pri nas se krepčali s savinjskim želodcem, no, pa dajmo spodbujati še kulturo, so dejali in tako nas poslali na pot. Ah, ozaljšani z novo skoraj veleposlaniško vlogo se zberemo v poznih večernih četrtkovih urah. In začnemo preverjati. Imaš kravato? Brezrokavnik? Note? Potni list? Mamino sliko? V avtobus naložimo nešteto vreč za obleke, ravno toliko kovčkov z inštumenti, stekleničke domačega romajo zraven na sedeže. In potem, vozi, Miško! Za primerno vzdušje se na tiviju vrti Ko to tamo pjeva, itak znamo vse scene na pamet, tudi najmlajše okužimo z Deca! prizorom. Na meji švignemo mimo množice kvazi švicarskih turistov (ki v Srbiji gotovo iščejo gore in sir, ki ga v domovini ni) in nato požiramo kilometre. Mimo Valjeva, Užic do območja Zlatibora. Moramo omenjati kilometre kozarcev slivovice in viljamovke, s katerim smo sprejeti? V vročini denejo precej uspavalno, komaj zdržimo ogled lokalnih znamenitosti, nato skoraj z olajšanjem sprejmemo dejstvo, da zaradi dneva žalovanja odpadeta načrtovana koncerta. Vseeno poslikamo plakat, kjer smo napovedani v cirilici. Malo počitka, obilna večerja, nato pa v lajf! Zlatibor na vrhuncu poletja spominja na mondeno obmorsko središče. Morje nadomesti grozovito umazano umetno jezerce, vse ostalo pa je tu – štanti z raznorazno kramo, maskote na glavnem trgu, nujno razkazovanje zagorelih in dišečih telesc, vonj po pečenju povsod ter seveda pivo, pivo, pivo pozitivo. Ni nam lahko, res ne!

  • Share/Bookmark

22 komentarjev

Koncert, epilog.

Kakšen je bil epilog, sprašuješ neudeleženi. Mislim, da to najbolje pove današnji dogodek. Dve minuti do zaprtja tečem k najboljšemu sosedu, rahlo naveličano stojim v vrsti pred blagajno, ko me nagovori zravenstoječe dekle. Ej, oprosti, a te lahka neki prašam? Vešde! A si špilala pr plehmuski v soboto v Nazerjih? Ja, sm ja (ustnice se mi razlezejo v bleščeč colgate nasmeh). Ja, fajn ste bli, fajn, fajn. Ja kk je pa to fajn čut! Takle torej mamo. Očitno smo ostali v spominu, seveda smo tega veseli. Hit leta so Pirati s Karibov in letos dodana megla med orkestrom. Nam pa bo v spominu ostalo izrezovanje gusarskih prevez v zadnjem hipu, sobotno dopoldne z nabavo kartonov piva v času, ko so gospodinje na blagajne vlekle celomesečno fasngo ter nepozabni kečap večer. Ne od gospodinj, naš. Za posvečena očesa je na TvojiCevi ustanovljen kanal, kjer so nalepljeni posnetki z generalke. V glavni vlogi flavtistke s fafiš žnabli inu baskitaristi z ritmičnimi čeljustmi. Ah, lepo nam je.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Koncert.

Kot vsako leto pride tisti zimski čas, ko se zgodi koncertni dogodek leta! No, vsaj v Zgornji Savinjski dolini. Ponovno vabljeni vsi, ki vas privlači bobnenje pozavn, trobljenje flavt in cviljenje bobnov. Letos na sporedu svega inu svašta – od filmskih uspešnic (Pirati iz Soma ..ups, Karibov; Mancinija) do bolj domače zvenečih polk ter obveznih zimzelenih plesnopevskih točk.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Pozlačeni, s posebno pohvalo.

V Laškem je 17. in 18. maja potekalo tekmovanje slovenskih godb v prvi težavnostni kategoriji. Za nepoučene. Godba so tisti nadebudni fantiči in dekliči, ki se zapodijo v zgodnja jutra vsakega prvega maja in vam z bolj ali manj ubranim piskanjem preprečijo mirno prebolevanje mačka po kresovanju. Prepoznate jih po uniformah in veliki afiniteti do brezplačne pijače in jedače. Predvsem prvega, če je zraven še kakšna oh skupina. S stereotipi na stran. Moja plehmuska je vse to, a še dosti več. Moja plehmuska spremlja ljudi na zadnjih poteh. Se veseli ob porokah. Igra ob velikonočnih procesijah. Ubere kakšno partizansko. Se podi po celi dolini za vsak 1. maj. Priredi zelo obiskan novoletni koncert. V njej igrajo veseli ljudje. Ki jih glasba spremlja še dolgo po tem, ko pade zavesa in se ugasnejo odrske luči. Ki se hitro iz klarinetistov, flavtistk in tenoristov prelevijo v izvrstne, predvsem pa samozavestne pevce.

Kakorkoli že, vsake toliko časa je potrebno narediti reality check in se zbuditi na že minulih lovorikah. Letošnja priložnost je bilo zgoraj omenjeno tekmovanje. Godbe po Sloveniji so razvrščene v pet kategorij: od 4. do 1. in nato še ti. koncertna kategorija. Spadamo v 1., torej pod sam vrh, kar je za povsem amatersko godbo velik zalogaj. Takoj po koncertu so na pult priromale nove note. Godba se na tekmovanju predstavi s tremi sklopi skladb: najprej z ogrevalno, kjer se lahko privadimo na neznano akustiko v dvorani, kjer poteka tekmovanje. Izbrali smo koncertni marš Vica Linga, Band on parade. Skladba ima vse, kar rabijo velike: flavtistke razmigamo prste v dolgih pasažah, trobentači razmigajo prepono na visokih tonih, bobnarji imajo čas, da najdejo vse palčke in zvonce, ki jih bodo potrebovali tudi v naslednjih skladbah. Sledita (tokrat dve) obvezni skladbi. Tudi na intenzivnih vajah najbolj preigravamo Hounds of Spring, zelo ameriško kompozicijo Alfreda Reeda. Lomimo se na prehodih med taktovskimi načini in pojemo na počasnih delih. Požvižgavamo si jo še dolgo po končanem tekmovanju. Druga obvezna je domača: spoznavamo Adamičevo Suito za pihalni orkester, iz katere igramo dva stavka: Neresni valček ter Južno od severnega. Prav je, da spoznavamo dediščino slovenskih skladateljev, da igramo tudi domače misli, da se pozibavamo v znanih ritmih. In za konec še skladba po lastni izbiri. Cinnecitta, Daniela Carnevallija. Že ime pove vse – gre za kopico namigov na filmsko glasbo petdesetih let. Tako skladbe ne izvedemo zgolj s svojimi inštrumenti, temveč tudi pojemo, piskamo na kazoo, uporabljamo dušilce, zgolj dele glasbil, itd. V mesecih, ko smo jo vadili, nam je prirasla k srcu.

Ko smo se januarja odločili, da se tekmovanja zagotovo udeležimo, se je maj zdel tako daleč. Hodili smo na vaje, eni malo več, drugi malo manj, se kregali glede našega dojemanja skladb, čistili uniforme, nakupili nov inštrument ali tri, priredili javno vajo … in tekmovalni vikend je bil tu. Kar malo bolj tihi kot ponavadi smo se v soboto zbrali pred godbeno sobo. Preverili, da smo s sabo prinesli vsak svoj inštrument in note; še zadnjič pogledali, če je v torbi z oblačili tudi srebrna kravata, na avtobus naložili velikoooooo vode in se odpravili Laškemu naproti. Nastanili smo se v tamkajšnji osnovni šoli, nato pa so se začeli slavnostni obredi. Najprej preoblačenje v uniforme. Zapenjanje gumbov na srajci, vozlanje srebrne kravate. Dekleta nanesemo ličila, večkrat preverimo svoj odsev v ogledalu, nadenemo vrtoglavo visoke pete. Fantje so bolj subtilni, zgolj še zadnji popravki kratkih las. Vstopi dirigent, vidno na trnih. Čelo se sveti od potu, glas je povišan, raven tolerance je nezanemarljivo nizka. Začne se uglaševanje. Ton se nam trese, danes ni nič prav. Ura teče, čas je za odhod v dvorano. Zavesa je zagrnjena, lahko se v miru pripravimo na nastop. Prilagodimo pulte, postavimo note, še zadnjič uglasimo inštrumente. In tu je, trenutek, za katerega smo delali celo pomlad. Reflektorji so žgoči, začetni toni obotavljujoči, potimo se kot za stavo. Ogrejemo se – kot namigne beseda – z ogrevalno skladbo. Tu je že prva obvezna, lepo nam steče. Pri počasnem delu se prvič razigramo, obrazi tistih, ki počivamo, se raztegnejo v nasmeh. Poslušamo kolege in se čudimo, kako se včasih vse poklopi v nepozabno reko zvokov. Pri drugi obvezni privlečemo na plano rutiniranost dolgih vaj in se prebijemo skozi. Razen dveh nepredvidenih zvokov. Prvi je zasluga pozavnista, ki mu na tla pade – oh, kako primerno – zelo kovinski dušilec. Da bobnarji ne bi zaostajali, na tla zletijo še lesene palčke. Bravo mi. Izbrana skladba pa je naša! Vse se izide! Ko končamo, so uniforme premočene od potu, lica napeta zaradi vnetega pihanja, mi pa zadovoljno utrujeni. Stečemo na sonce in spijemo hektolitre tekočine, tudi sponzorske. Hitro še nekaj pojemo in se poberemo proti domači dolini. Razglasitev rezultatov se zgodi šele v nedeljo. Par vztrajnih se nas nabere pred dvorano, kjer smo pred enim dnevom trepetali zaradi treme. Tokrat trepetamo ob razglasitvi. Začnejo s srebrne plaketami. Dobro, nismo osvojili najmanj točk od vseh sodelujočih. Oh, smo že pri zlatih? Že tu poskakujemo od veselja, saj tak rezultati pomeni dobljeno stavo: naš dirigent bo ostal brez las. In potem, kar premor .. Napovedovalka pravi, da so na vrsti podelitve zlatih priznanj s posebno pohvalo. Ali slišimo prav? Godba na pihala Zgornjesavinjske doline, 95, 83%. Iz sebe spustimo huronski krik, malo se objemamo in celi dvorani pokažemo, kako veseli smo te potrditve, da smo na pravi poti. Sledi poplava sms-ov vsem prijateljem, ki so držali pesti, obvestilo vsem sogodbenikom, ki jih ni tam, ne pozabimo naše zveste Petre, ki po napornih vajah poskrbi za pijačo ali dve.

Zaradi trenutkov, kot so bili včerajšnji, še bolj pa sobotni, ob skupni igri, ob glasbi, ki jo ustvarjaš skupaj s prijatelji, je naša godba najdragocenejša!

Za boljšo slikovno predstavo

  • Share/Bookmark

1 komentar