dorothy | Nedelja, 21 Februar, 2010
Zapisano pod Glasba, Mešano na žaru, Nergam | 2 komentarjev »
Letos z J. gledava Emo vsaka na svoje koncu države. Vseeno komentirava.
marko vozelj trpi na odru. js pa pred tevejem.
preveč co2.
nuša derenda je tok mejhna, da so jo dal na piedstal. ma pa kr lepo obleko, no. dere se kot ukrajinke.
preveč co2.
pogovarjajo se o tem, kako bi izgledal izbor, če zmaga kdo od naših.
zakaj pa raay, če imamo nino osenar?!
langa plešeta paritveni ples eden okoli drugega.
ja, to sm ži včer dožvela…preveč strasti zame.
pa skačeta kot fredi miller. pa zadi so ene tete, ki migajo z joškami.
tangeeeeeeeeeeeeeels!
a mi more bit ful nerodn, če ne bruham zravn tangels?
ne, sej so izobraženi pa še sofisticiral so se.
zakaj ma brigita šuler komad o agregatnih stanjih vode?
Ker je sam vodo pila zadnja 2 tedna. Prihajam!:)
na zaslonu je ena teta, ki zgleda, ko da je pobegnala iz 80.let sanrema.
upam da ži gledaš. nuša derenda ob boku raayu.
mam eno njuno ži v kolekciji.
velikanka špikova.
poglej si to domoljubko na dalmatinsko musko.
vibrato ma ko upokojenski pevski zbor. pa burjo ima v laseh.
gal na emi. še je upanje za slovensko muziko.
ja, muzika je, vsaj to. Pa ta tip k poje sploh ni svoh.
pa besedilo tut. nevideno.
ful ma lepe hlače, sm hotla rečt:)
ej, kdo je ta mtvjevka?
to je joss stone, kako ne ves. Sam včer je pasala po vseh kmetavzarjih, sori.
prihaja dolgčas!
pa paralele. pa nižanje.
elipse:) šolske ko Čajkovski klavirski:)
a misliš, da vedo, kaj je b-mol?
vsi najbrž ne. sam če te ne zanima, ni težave.
a špikovo so prekloniral v šulerjevo in je materiala zmanjkal? za obleko očitno ne ..
obe sta ogabni. sori, ne morem drgač.
a pušlarjevo bova kej komentirali al si bova sam ful želeli njenih pajkic?
Men so lasje všeč.
Kaj je na pop tv?
ne vem. ne morm prestavit, ker gledam, kako oblizuje mikrofon.
a to so tvoji idoli, a ne?
ja za na ta cirkus itak:)
ceprov nastop bi mal izdelala, besedila pa itak ne bojo zastopl.
pomoje je pevka premal atomična za resnejšo uvrstitev.
ja, prvo bi njo v rockerco oblekla.
Leo mamo radi. Sam kaj tle dela?
sedi na lepih fantih, očitno.
aja, mora to na tv delat, da smo ji fous.
a že mas svojga kandidata? js moram se slišat začetne .. mislim, videt!
js sm dans ži preveč na telefonu zapravla, da bi še glasovala:)
men ma ta mtv punca lepe noge. lepše ko manca.
kakšna je torej razsodba?
nvem. dokler ne slišim nuše pa tangelsov zares ne morem nc rečt. ampak sori, tista harmonika izstopa. pa gal. imajo svoj zvok.
zmagovalci eme so kot naše misice .. šele po enem letu ratajo prebavljivi.
sori, ampak tole igranje je porazno.
sori men optimistki:) verjetno me je zavedel un prelep lucas na odru.
ja, lucas je bil kriv. men je pa klobuk na čelistu všeč.
društvo ljubiteljev fantov z velikimi inštrumenti press.
saška je lihkar šla na kolena.
saška je umetnica absurda.
nedvomno.
a nama je zmanjkal besed?
hja ..
saleharjev brat poje misemamoradi.
a upava stavit?
ne, js mam žal premal sreče.
a si vidla to?
Harmonika!!!
To je blo to pomoje.
dorothy | Torek, 16 Februar, 2010
Zapisano pod Glasba, Mešano na žaru | Ni komentarjev »
Flamenko v živo sem videla pred nekaj leti v Granadi. Kitarist z zlatimi zobmi, dve plesalki, ena suha kot breza, a s toliko odločnosti v gibih, druga temna, skrivnostna. Ne znam presoditi, koliko je bilo tam strasti, koliko je bilo naučenega, koliko je bilo prirejenega za študente, ki potujejo po Iberskem polotoku, iščoč dogodivščine. Ostal mi je v spominu, tisti deževen večer, moj kašelj, ki je za nekaj ur čudežno izginil, pisana krila in blisk čipke nad kolenom, skoraj nori nasmeh kitarista v glasnem koncu, njihov plosk z dlanmi in naše aplavz po koncu.
Včeraj pa je v Cankarju koncertiral Paco de Lucia. Friday Night in San Francisco je ena izmed plošč, ki jih do onemoglosti vrti moj oče. Verjetno so se mi melodije vtisnile v podzavest in zato ni bilo težko odšteti zasoljenih fičnikov za sedež na balkonu. Pete, črno obrobljene oči, nabrano krilo, danes se spominjam Španije. V predverju pozdravim znance, tečem na svoj sedež, srce utripa, čakam gospoda, ki bo na oder spoštljivo prinesel kitaro, trenutek za tem je tam, v soju enega samega žarometa, zašepečem kolegu na uho, zdaj pa bo, prijateljica na sosednjem sedežu glasno zavzdihne že ob prvih potegih po strunah. Bela srajca, brezrokavnik, v ozadju velike zelene rastline, namig na andaluzijsko rastje? Ploskamo, ploskamo, nato se Pacu pridružijo še trije pevci, kitarist, basist, tolkalist in klaviaturist. Malo viham nos, klaviaturist igra tudi orglice, tako preveč bluesovsko mi zvenijo, občinstvo se ne strinja z mano in vsak solo vložek nagradi z gromkim aplavzom.
Roke treh pevcev ploskajo v nedojemljivem ritmu, skrajno desni ne zmore več krotiti svojega temperamenta, s čevlji s petami pogumno zakorači na pleseni podij sredi odra in pričara stereotipnega Španca. Strastnega, pogumnega, rahlo narcisoidnega. Kolega pravi, da je to kupček testosterona, kolegica mu reče pičkun. Za trenutek je tista moška postava na odru edini moški v dvorani, vse oči samo na njem, oh, kako zelo mu prija!
Sedim na balkonu in vsake toliko časa odmaknem pogled z odra na občinstvo v dvorani. Ni mi povsem jasno, kako lahko pri razdajanju glasbenikov na odru ubežijo zamaknjenosti in gledajo na zaslončke svojih telefonov. Temo prebije groteskno osvetljen obraz, ki ignorira popolnost okoli sebe. Mene koncerti pomirjajo, potegnejo v stanje zamaknjenosti, poglobijo in nato izčistijo misli.
Po zadnji glasbeni misli dvorana eksplodira. Ploskanju ni videti konca, ljudje vstajajo, topotajo z nogami, starejša gospa se ogorčeno obrne k meni, ko v znak odobravanja in občudovanja zažvižgam. Ste slišali, gospa, že kdaj za katarzo? Za tisto stvar, ki ti prepreči, da bi po koncertu bliskovito vstal in odpeketal po svoj plašč? Ko te zmoti svetloba luči v dvorani ob koncu, ko je klepetavost preglasna, ko hočeš obsedeti in hočeš še?
Ko po koncertu obsedimo v zatemnjenem lokalu, rečemo kakšno o polki in flamenku. Kje se srečata črnobela slika dura in mola z negovano tradicijo starogrških lestvic? Lahko navajeni na dva ali tri bite sploh razumemo poudarke na nenavadnih mestih v dolgih ritmičnih vzorcih? Si upamo kdaj zaplesati, kot je zaplesal Španec danes?
dorothy | Sobota, 16 Januar, 2010
Zapisano pod Glasba, Godba | Ni komentarjev »
Smo natrenirali prste in jezičke (velika večina), zvrnili šilce katurovca (če je pa mrzlo v dvorani, kjer smo vadili!), jokali mamam, da ne znamo pasaž (kar priznaj, o, klarinetist!), oprali uniforme (še premalo, denem odgovorna za to), šli k frizerju (pri godbi niso želeli plačati računa), namazali ventile (tenori tenorji), odslinili blazinice (flavtistke, ki jih premoremo), oslinili jezičke (oboista in bas klarinetist), našli parno število palčk (bobnarji), našli liho število palčk (dirigent), kupili novo obleko (napovedovalec), se delali, da delamo (danes zjutraj pri urejanju dvorane), začeli čutiti začetke treme (no, čisto čisto malo).
Koncert se ima zgoditi danes ob 19., kraj dogodka je Športna dvorana Mozirje. Viž bo zvrhan koš, od nepozabnih pop uspešnic in skoraj folklornih poskočnic do aktualno obarvanih naslovov in zimzelenih melodij iz mjuzikov.
Lepo vabljeni na koncert Godbe na pihala Zgornje Savinjske doline!
dorothy | Petek, 23 Oktober, 2009
Zapisano pod Glasba, Mešano na žaru | 9 komentarjev »
Včasih sem kupovala TDK kasete. Da, tiste, na katerih se nič ne sliši. Potem je sledilo načrtovanje. Kje bom ujela kateri komad. Na lestvici na radiu. Pri tistem sošolcu, ki bi morebiti posodil eno prvih zgoščenk. Previdno bi jo bila odnesla domov v šolski torbi, pazila na ovitek, iz priložene knjižice prepisala besedilo in nato načrtovala, kam jo naj uvrstim. Včasih sem premagala svoj strah, dvignila telefonsko slušalko, dobesedno zavrtela številčnico in zadrževala dih, ko je na oni strani, na radiu, zvonilo. Potem sem, zadihana od poprejšnjega zadrževanja sape, zdrdrala, da bi rada tenovo od tegapatega. In nato vedno trenutek prepozno pritisnila gumb za snemanje. Ko so bile pesmi posnete, je bilo treba popisati kartonček. Z izvajalcem, naslovom, velikokrat še v polomljeni angleščini. In zlaganje kaset! V pravem vrstnem redu, po stilu, po izvajalcih, po tematiki, po letnicah, v predale, na polico, bi morebiti uvedla barvno razporeditev? In potem presnemavanje, ko sem ugotovila, da dotični komad res ne sodi na tisto kaseto! Seveda ne! In snemanje prve kasete prvi ljubezni, ultimativni dokaz predanosti. Kot fantu v tem filmu.
Danes je drugače. Vse je en klik stran in klikanje tipk ctrl+c/v za razporejanje v mape se ne more primerjati z mukotrpno dolgim procesom snemanja na kasete. In en klik stran je sedaj moja kompilacija, moja jesenska kompilacija. Popiš, večinoma, sladkana kot čaj, ki ga ob popoldnevih pijem namesto kave. Počasna, kot zibajoči ples, ki otrpne v objem.
dorothy | Četrtek, 20 November, 2008
Zapisano pod Glasba, Liffe | 3 komentarjev »
Dnevi so podobni eden drugemu. Predolgo spim, jem veliko, inštruiram, nato tečem v kulturne hrame, pogledat film ali tri. Ko se ob polnočnih urah potikam naokoli po mestu, me vedno bolj zebe. Mraz sili pod hlačnice, pordeči lica, zbistri um. Vsak dan po naključju srečam znanca, ki mi je na Alu priporočil tole. Caliente!
No, v torek je bil na vrsti Elitni vod, neposreden portret vsakdana posebne enote v Riu. Ni le portret policistov, prereže v sredo bede favel, v podkupljivost policistov in nazorno pokaže, kako tanka je meja med prav in narobe in pusti razmišljati, če cilj res opravičuje sredstva. Odpre se s temle komadom, film je mestoma brutalen, prijateljice pravijo, da jih ne mika v Rio. Meni je bil res všeč, vseskozi drži tempo, tako logičen se mi je zdel.
V sredo, včeraj, je bila na sporedu poslastica zame. Zelo guillermodeltorovska Sirotišnica. Vem, poznavalci, da je predvidljiva in nekje že videna, pa vseeno. Uživala sem v vsakem trenutku, včasih celo od strahu in pričakovanja zagrabila spremljevalko za roko. Ššš.
dorothy | Torek, 18 November, 2008
Zapisano pod Glasba | 1 komentar »
Al di Meola, včeraj v Cvetličarni. Spremljevalec je pri meni nekaj minut pred deveto, v avtu je prijetno toplo, muzika je fina in naglas. Prispeva na mesto zločina, pogumna sva, ah, saj tečeva kar noter, pustiva jakni v avtu in gledava, kako se dih spreminja v oblak pred nama. Ah, načrti se podrejo takoj, ko pred vhodom srečava znane obraze in šank, izveva, da se koncert začenja z zamudo, no prav, bomo pa nekaj spili in malo pomoževali. Zavoljo svojega spola ne možujem, srkam svojo pijačo, s pogledom pobliskujem proti na redko posejanim grelcem, zobje začnejo s šklepetanjem, malo gledam lepe obraze, nato se le premaknemo noter. Preseneti me, kako polarizirano je občinstvo, dekleta smo v močni manjšini, prevladujejo zaraščeni plus trideset mladeniči, po možnosti v usnjeni jakni in z vsevednim pogledom v očeh. No, poznavalskim, da ne dodajam negativnih konotacij. Nekaj minut poslušamo tonsko vajo, nato brez napovedi pride Mojster. Z rahlo odpeto črno srajco, lepimi ustnicami in lepotico v rokah. Ko se v Cvetličarni le spomnijo, da bi ugasnili luči, je večer popoln. Zasedba je zadnjemu albumu (Diabolic Inventions and Seduction for Solo Guitar) primerna, harmonikaš je tak okrogel bradat mož, ko se fraze raztegujejo v neskončnost, iztegne vrat, da je podoben labodjemu, veke trzajo, on pa raztegne meh v zavidljivem pianissimu, da me zaščemi tam, kjer se križata ozemlji bokov in trebuha. Za bobnarja pravijo, da je tak pravi mafiozo, izgled poskuša ublažiti s kovinskimi očali, na odru je še dodatni kitarist, uglajen. Kakorkoli že, nekje na polovici koncerta se zavem popolnosti. Množica valuje po ritmu, ki ga daje Al, moje oči so večino časa zaprte, ko jih za trenutek odprem, je Spremljevalca ravnokar osvetlil moder reflektor, tudi on ima zaprte oči, na ustnicah nasmeh in blažena umirjenost. A kaj, ko je naslov plošče ravno pravi – že naslednji trenutek se prej mirna fraza spremeni v eno samo strast, oči se odprejo, kri zaplapola in meni še enkrat več ni jasno, kako lepo zna uglasbiti tisto, kar je samo med dvema.
dorothy | Četrtek, 13 November, 2008
Zapisano pod Glasba, Liffe | 2 komentarjev »
Kot za polovico Ljubljančanov je bil včeraj tudi zame prvi dan Liffa, otvorila ga je Tišina pred Bachom. Fino je bilo, v nasprotju z mnenjem mojih bolj glasbeno izobraženih kolegov mi je bil film preprosto všeč. Sploh je november očarljiv mesec. Nekje v podzavesti se pubertetniško asociirajo pištole in vrtnice, ki obljubljajo, da dež ne bo trajal večno. Pa tudi če – meni je prav. Fino je iti ponoči po mestu, se treščiti v svojo betico s polomljeno marelo, videti izdih sape, ki lebdi nekaj centimetrov pred tabo, spremljati prijatelje na svež/mrzel zrak ob neozdravljivih razvadah. No, na Liffu je vse po starem. V Kinodvoru sicer v nasprotju z uradno otvoritvijo ni bilo ne jabolk ne vrtečega predfilma, a preživeli smo tudi to. Torej, film. Je zgolj kolaž utrinkov, ki povezujejo vsakdanje življenje z Bachom. Malo je zraven tudi zgodovinskega poduka, lepo je omenjen Mendelssohn, le kaj bi bilo brez njega? Še enkrat – čeprav pravoverni glasbeniki ob trikratnem prizoru s pianolo doživljajo simultane infarkte in jetrne krče, se je meni zdel prav tisti prizor največji poklon glasbi, večji kot snemanje ohinsploh zbora ali pretirana razlaga smisla glasbe (ko Bach inu sin sedita za klaviaturo in smo priča pravi pedagoški lekciji). Kamera se osredotoči na luknjice, na zapis, ki mehaniki v napravi pove, katero kladivce sprožiti. Vizualni prikaz nazorno pokaže mojstrstvo. Ne zgolj vodenje glasov horizontalno; če potegnemo pravokotnico na smer gibanja traka, vidimo popolnost tudi v vertikalni smeri. Bach je bil tisti, ki je v evropsko zavest ustoličil razne glasbene figure, ki danes skačejo iz vsake cenene pop pesmi, da vpliva na harmonije skladateljev stoletja za njim ne omenjamo. Naravoslovci smo se gotovo nasmehnili ob koncu filma, ko spremljamo partituro Magnificata, ko se le-ta premika v realnem času in spremljamo poklon temu grafu frekvence v odvisnosti od časa, ki mu ponavadi pravimo notni zapis.
Bach ne navdihuje zgolj Kataloncev, temveč je vpliven mož tudi v sodobni slovenski glasbeni produkciji. Namigujem na tole. Posebej priporočam Kontrapunkt 3, mene presenetljivo zasrbijo pete. Laibachi so tu na novo preoblekli Umetnost Fuge. Delo, ki je bogato obdarjeno s skrivnostmi. Ne zgolj glasbenimi (znamenita tema BACH in pripis na originalnem zapisu ter posledične travme izvajalcev, kako skladbo zaključiti na koncertih), temveč tudi matematičnimi. Kdo bi rekel, da so permutacijske matrike uporabne tudi v glasbi?
Še podpis pod črto: Tišina pred Bachom sicer ni film, ki bi se uvrščal na razne lestvice najboljših v sedmi umetnosti, vsekakor pa je odlična vaja v slogu. Ali – kot pravi M. – če ob statičnem dogajanju postane dolgčas, lahko še vedno zaprete oči in sledite zgolj glasbi.
dorothy | Nedelja, 21 September, 2008
Zapisano pod Glasba, Pot pod noge | 9 komentarjev »
Po dolgi in naporni sezoni si moja plehmuska omisli izlet. Na lovu smo za nečem sproščujočim, možganenapašodajajočim, ekipograjujočim. Ne pritožujemo se nad dobro pijačo in jedačo. Nismo zahtevni, smo pa večkrat glasno veseli. Ob pol sedmih zjutraj začnemo s požirki domačega limonovca, ki ga skriva naš D. v priročni plastenki sicer zelo globalne pijače. Malo zadremamo, čez debelo uro se zbudimo v … Gornji Radgoni. Oh ja, nekdo pozna našo plehmuzikantsko dušo! Najprej je na vrsti ogled kleti Radgonskih Goric. Iz številnih ust prileti enoglasen vzdih: Oooooo, ko se pred nami prikaže gospodična z ogromnimi ključi do nebes. Ogledamo si tri kleti, eni se bolj čudimo kot drugi, kljub zgodnji uri začnejo padati nam lastne domislice, za ženitev godni se odločijo, da se bodo – ker prostor to namreč omogoča – podali v jarem kar tam!
Po prihodu na plano odvisniki tečemo na kavo, drugi pa že kakšno minuto pred nami oblečejo rešilne jopiče. ki so na voljo v dveh inčicah – eni vijoličnooranžni ter drugi rdeči. Na vrsti je spust po Muri, razdelimo se v tri čolne in dirka se lahko prične. Oh yeah! Na tekmi Oxford vs. Cambridge nimajo pojma o tekmovalnosti! Seveda je naš čoln prvi, za nagrado pri Babičevem mlinu v Veržeju prvi jemo bograč. Inu občudujemo lokalne mačke.
Nato se za kratke pol urice vrnemo v Radgono, občudujemo poroko, pločnik in hruške, nato nas čaka kosilo na enem izmed kmečkih turizmov v okolici. Tam nam ni jasno, kaj nad zaveso počne šestilo, skrbi utopimo v kozarcu domačega vina. Mljask!
Po kosilu – vrhunec popotovanja – degustacija vin pri vinarju, ki ima klet/prodajalno tudi v kraju, kjer imamo štab mi. Popotovanje od suhih do sladkih vin je navdušujoče, opojno in nepozabno.
Izlet zaključimo v kraju, ki ima našemu predsedniku politično kompatibilnega župana, od višine se nam zvrti na stolpu, potem klepetamo z lokalci in občudujemo pse, ki povsem negibno ležijo na tleh gostilne.
Na poti domov udarimo klasiko – pojemo, pojemo, pojemo, saj so inštrumenti tokrat ostali doma.
Pozimi pa rožice ne cveto;
dekle, o, kaj pa za pušeljček bo?
Pušeljc pa more bit zelen al plav,
z njim bom slovo jemal.
dorothy | Torek, 17 Junij, 2008
Zapisano pod Glasba | 3 komentarjev »
Umrl je Esbjorn. Več tukaj. Koncert v Trstu je bil eden njegovih zadnjih.
dorothy | Petek, 13 Junij, 2008
Zapisano pod Glasba, Mešano na žaru | Ni komentarjev »
Itak, včeraj je bil dan za eno in edino Roisin, nekakšno anglosaksonsko, mlajšo verzijo Josipe. Nič ne pride blizu občutkom, povezanim s koncerti. Iskanje prave mere najljubšega parfuma, skoraj zaljubljen pogled visokopetnim plesnim čevljem, travme ob izginotju uhanov, ki simbolizirajo barvitost glasbe, ki je pričakovana zvečer. Čakanje prijateljice pred prizoriščem, živ pogled znanca, zvok trganja karte, kupljene že mesece prej, iskanje stojišča, ki bi moji nevišini storilo uslugo. Stiskanje v prsih, lahna rdečica, zaslepljene oči ob prvem blisku reflektorjev. In nato – ura in pol ekstaze. Slačenje puloverja kljub zimskim temperaturam, utrujene glasilke, solzne oči, pogled obrnjen v poletno nebo, malikovanje dekleta na odru, žvižgajoča prošnja za še. Katarza, ko luči ugasnejo in bližnji prižgejo cigareto ali dve. Izdih dima, brez besed, varovanje občutkov zgolj zase. Na poti domov slutnja bolečine v prej tako nemirnih nogah, zvenenje v ušesih, raztrgano srce.
