Arhiv za kategorijo Drobne

Za ovinkom.

So doma najlepše ptice.

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Vikend.

Vikend začenjam z ugotovitvijo, kako majhen je svet. Prejšnji teden večer preživim z J., mojo najljubšo Madžarko. Kakšen unicum in udrihanje po trenutnih premierih kasneje se J. lopne po glave, hipoma spremeni temo na dosti bolj lahkotno in me prepriča, da prisežem, da bom ta vikend držala pesti! Sem jih, njen brat gre zasluženo na Evrovizijo!

YouTube slika preogleda

Meni so sicer bolj všeč njihovi nevrovizijski, a telefon bom vseeno zavrtela za naše vzhodne sosede!

Jesti je tudi treba. Nedeljsko kosilo tokrat v Hotelu Park, kjer poteka festival currya. Sopotniku ni treba dvakrat reči, da greva preverit, če kuhajo tako dobro kot on. Morebiti pa dobi kako novo idejo. Luštno je, spektakularno pač ne, dovolj da priporočam in pokažem slike (hrano v restavracijah slikam sila poredko, zdaj tega dolgo časa ne bom počela). Uganeš, kaj je na krožnikih? Na tanko sesekljani feferoni so kuharjev izziv Sopotniku. Res je – tako pekočih se pri nas zlepa ne dobi!

Dan zaključimo na Starem vrhu, gremo se sankat. Tam imajo primerno ponudbo za lena dekleta – na vrh te odpelje sedežnica, v dolino itak gre kar smo. Prvi del proge poteka po smučišču (je sicer rezervirano za sankače) – tam pridobivaš na hitrosti; drugi del pa po gozdni cesti, kjer treniraš svojo natančnost v zavijanju. Prvič me je bilo še malo strah, sneg je kar pršil okoli mene, tako sem zavirala, ah, drugič že povsem druga pesem, neustrašno je švigal veter mimo ušes!

  • Share/Bookmark

1 komentar

Jesenska perjad.

Pa saj mi ni treba v tuje dežele, da slikam perjad! Zadnji dan, ko je bilo v Ljubljani sonce, so se na teraso prikradli lačni jagod. Za pikaste vem, da so škorci; posedajo v jatah, obirajo jagode v jatah, kričijo na ves glas v jatah. Za malega pa nisem tako prepričana, me ve kdo razsvetliti? Z družico si ogledujeta teraso, mislim, da bom kmalu premogla nove sosede.

  • Share/Bookmark

6 komentarjev

Mimogrede.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

London in the summer time.

Šla sem tja na koncert Red Hot Chili Peppers. Njih sem spoznala okoli štirinajstih; priznam, Californication sem slišala prej kot Blood Sugar Sex Magik. Prijatelja, pri katerem sem stanovala, sem spoznala še kako leto prej. Srednješolska poletja sva nato preživljala v istem kampu; takrat se nama je zdelo, da samo Red Hoti verodostojno opišejo tisto, kar sva – najstnika – tako globoko čutila. Danes, deset let kasneje, mi plošče RHCP povzročijo tak nostagičen občutek na dnu trebuha; podoben tistemu, ko se zaveš, da je poletja konec, da nisi več šestnajst, da nikoli več ne boš šestnajst. Slik s koncerta nimam, preveč je bilo treba slišati, videti, vpiti, se povzpenjati na ramena in se smejati mladini, ki je poznala samo dva komada z nove plate.

Ni ravno poletje, v Londonu je jesen, vse je sivo in oblačno, nastavljanje WB se izkaže izziv, postprodukcija tudi. Danes vseeno nalepim nekaj barv, drugič pokažem še proteste in znane stavbe, morebiti rečem kakšno o muzeju znanosti.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Drobne z Dunaja.

YouTube slika preogleda

Meni je v tujih mestih všeč čisto preveč stvari. Najbolj space invaderji. Ki jih prepozna tudi Sopotnikov telefon. This is an invasion! Največji hec je, da nekaj pomeni tudi že prejšnjegeneracijska črtna koda dve sliki naprej.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Pilotova cev.

Saj priznam, tudi jaz imam včasih nespodobne misli, ko kdo omeni pilote. Ampak na Žurnalu prekašajo sami sebe! Klik.

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Cern ponoči.

Kaj New York, Cern je mesto, ki nikoli ne spi!

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Obala, znova.

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Kaj manjka

letošnji Emi? Autotuning.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev