Bruseljske.


Sem že bila parkrat v Bruslju, takrat, ko sem kratek čas delala v Belgiji. Takrat sem se tudi pofočkala pred obveznimi stavbami – parlamentom, komisijo, neštetimi cerkvami, mestno hišo, lulajočimi kipci. Tokrat sem na obisku pri M., ki že skoraj dve leti živi in dela v Bruslju. Slovencev v Bruslju je sicer menda 500-700, s sabo pripeljejo tudi družinske člane. M. pravi, da se ji zdi, da jih je veliko več, da dostikrat na ulici sliši domačo govorico. In res, ponoči se potepava po mestu in srečava gručo deklet, ki na ves glas razglablja, da Orto res ni več to, kar je bil.
Širše mestno območje Bruslja ima kar 1,8 milijonov prebivalcev. Wiki pravi, da ime Bruselj izvira iz stare nizozemščine (sem to prav napisala?) Broeksel, kar pomeni dom na močvirju. Središče mesta se nahaja v majhni dolinici, kar pomeni, da je vožnja s kolesom precej neudobna (sopihanje v klanec much). Še tramvaj se trudi, kaj šele jaz! Pravijo ljudje, da se jim zdi Bruselj grd (urbanisti poznajo celo brusselization); meni se ni zdel, všeč so mi velika mesta s podzemno, tramvaji in hitrim načinom življenja. Všeč mi seveda ni bil pariški ali lizbonski sindrom – kopica pasjih iztrebkov po ulicah. Bljak.

Bruselj je sicer res dvojezičen. Tudi postaje javnega prometa so označene v obeh uradnih jezikih: francoščini in nizozemščini1 ; hecno je, da si imeni včasih nista prav nič podobni (npr. Germoir / Mouterij). Ob naročanju kave in sendviča prideš bolje skozi s francoščino, ni dvoma.

Spodaj seveda sledi neizbežni fotomaterial. Take stvari vidim v Bruslju jaz.

  1. o tem izrazu bi se dalo debatirati; bi bilo bolj prav, da zapišem flamščini? []
  • Share/Bookmark
  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !