Arhiv za Marec, 2012

Delft.

Ahja12  Vedno sem se spraševala, kako Nizozemci pred železniškimi postajami najdejo svoja kolesa. V Delftu so posamezni odseki kolesarnice označeni kar z največjimi znamenitostmi mesta. Aha, kolo sem danes pustil pred katedralo. Ne, pred železniško postajo. Ne, pred katedralo!
Postajo drugače obnavljajo, posledično je pot s perona pravi labirint.
Po mestu se ponavljajo ploščice z modrimi napisi. Najprej sem mislila, da so izmere mesta, pa nisem našla nobene številke. Delft je svoji zgodovini primerno poln starih stavb, ki se gledajo v kanalih. Poseben vtis pusti glavni trg, spijem kavo, k meni prisede pikapolonica, nato pa splezam na zvonik cerkve. Menda je stopnic samo okoli 400, meni se jih je zdelo za kak red velikosti več. Stopnišče je ozko, težko se je srečati, tako sredi Nizozemske plezam čez Američane, objemam Izraelce in diham za ovratnik Špancem. Zvonik ima kar tri nadstropja, na enem izmed njih si povsem blizu ure, ki se je od spodaj zdela kot žepna. Na poti nazaj proti postaji srečam strica in teto. Eno kolo imata, stric pritiska na pedala, teta zadovoljno sedi in pomaha.

  1. Prikaz galerije slik še vedno ne dela. Nihče ničesar ne ukrene. Ahja. []
  2. Predlagam lahko samo klik na posamezno sliko in nato klik nazaj na stran. Jebatgapress. []
  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Urk.

Sva šla z M. tudi na kratek obisk v Urk. Nizozemska turistična organizacija je obljubljala slikovito ribiško vas.
Slikovita je res, slikovita, nisva pa pričakovala, da bova od tam odšla lačna. Takole celo pot preko Afsluitdijka sva sanjala dobro ribo, a v Urku je bilo zaprto vse. Prav vse. Kakšna riba, še kavice nisva uspela dobiti v nedeljo popoldan. Sva pa ujela črnoglavega galeba.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Afsluitdijk.

Afsluitdijk je nasip, s katerim so Nizozemci spremenili plitev zaliv Severnega morja v sladkovodno jezero. Le-temu se sedaj reče IJsselmeer1 , obsega 1100 km22 , menda pa kanijo tam, kjer se mešata sladka in slana voda, zaradi močnih tokov kmalu zgraditi elektrarno.

Nasip ponuja za Nizozemsko redko priložnost – legalno vožnjo do 130 km/h. Pogled na navigacijo je neprecenljiv, ipak se ustaviva na počivališču, da občudujeva, kako je na levi in desni, koder seže pogled, samo modrina.

Tam prebereva tudi par statističnih podatkov: 16 milijonov zidakov, 23 milijonov kubičnih metrov peska, 6 let gradnje, 30 km, 7 metrov nad morsko gladino.

Malo se nasmejem še zastavam: tista s srčki je frizijska. V resnici na zastavi ni ne srček ne kos odrezanega sira; rdeče stvarce so stilizirane rumene vodne lilije. Zakaj so potem rdeče, moram vprašati naslednjič, ko krenem v one konce. Še boljša je zastava z goskami: menda pripada Wieringenu na zahodni strani nasipa. Goske niso navadne goske, so grivaste gosi!

  1. ha, zapis z dvema velikima črkama dejansko ni typo! []
  2. za primerjavo, wiki pravi, da ima Blejsko jezero površino samo 1,45 km2 []
  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Den Helder.

V nedeljo se iz predmestja Amsterdama z M. odpraviva na sever. Vreme je prav atipično kičasto. Peljeva se mimo Schipola, kjer ogromna letala prečkajo avtocesto po nadvozu na začetku poti na drug konec sveta. Na poti do Den Helderja opazujeva hiše ob kanalih. Ni jih malo, ki premorejo slamnato streho. Čemu služi tisti izsek nad vhodom, ne uganeva. Na celotni ravnici nad pokrajino prevladujejo ogromne vetrnice, koliko dela bi z njimi imel španski literarni junak. Dveh tipov so – ene imajo dva kraka, ene pa tri. Malo se sprašujeva, kdo računa, kako postavijo te vetrnice v vrsto, koliko ljudi računa, kakšna vrsta je najprimernejša. V Den Helderju se – poleg tega, da je bil tam rojen eden od nobelovcev za fiziko z neizgovorljivim priimkom, Gerard ‘t Hooft –   ponašajo s sedežem glavne pomorske baze. Za nasipom na severnem obrežju se dogaja življenje – sprehajalci, motoristi, kolesarji, kužati, naključni turisti iz Slovenije. Malo ven iz mesta stoji še znameniti rdeči svetilnik, Lange Jaap, dolgo časa ena najvišjih stavb na Nizozemskem. Ni nam lahko.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Bolšje.

V soboto jo mahnemo na bolšjak. M. in A. me peljeta v del mesta Marolle, kjer je vsak dan boljšak, v soboto menda še posebej živahen. Vedno me preseneti, kakšno kramo prodajajo ljudje; še bolj me preseneti, kaj ljudje kupujejo. Živahno je, komaj se prebijaš med stojnicami, preprogami, neštetimi prodajalci v dolgih oblekah in gručami urbanih hipsterjev z dianami v rokah. Gremo en krog, razmišljamo, da bi kupili kolekcijo pivskih kozarcev, poskusimo klobuk ali štiri in se nato prestrašimo dežja. Posledico tega pa že poznamo!

Na kosilo gremo – kot stereotipni Belgijci – v kiosk s pečenim krompirčkom. Delata sivolas in zgovoren gospod ter urni pomočnik. V tem kiosku se hvalijo s hrustljavim pomfrijem, skoraj pretrd je že, ko ga dobim zavitega v papirnat škrnicelj in ovenčanega z mešanico currya in ketchupa. Heh, kako svetovljansko!

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Bruseljske.

Sem že bila parkrat v Bruslju, takrat, ko sem kratek čas delala v Belgiji. Takrat sem se tudi pofočkala pred obveznimi stavbami – parlamentom, komisijo, neštetimi cerkvami, mestno hišo, lulajočimi kipci. Tokrat sem na obisku pri M., ki že skoraj dve leti živi in dela v Bruslju. Slovencev v Bruslju je sicer menda 500-700, s sabo pripeljejo tudi družinske člane. M. pravi, da se ji zdi, da jih je veliko več, da dostikrat na ulici sliši domačo govorico. In res, ponoči se potepava po mestu in srečava gručo deklet, ki na ves glas razglablja, da Orto res ni več to, kar je bil.
Širše mestno območje Bruslja ima kar 1,8 milijonov prebivalcev. Wiki pravi, da ime Bruselj izvira iz stare nizozemščine (sem to prav napisala?) Broeksel, kar pomeni dom na močvirju. Središče mesta se nahaja v majhni dolinici, kar pomeni, da je vožnja s kolesom precej neudobna (sopihanje v klanec much). Še tramvaj se trudi, kaj šele jaz! Pravijo ljudje, da se jim zdi Bruselj grd (urbanisti poznajo celo brusselization); meni se ni zdel, všeč so mi velika mesta s podzemno, tramvaji in hitrim načinom življenja. Všeč mi seveda ni bil pariški ali lizbonski sindrom – kopica pasjih iztrebkov po ulicah. Bljak.

Bruselj je sicer res dvojezičen. Tudi postaje javnega prometa so označene v obeh uradnih jezikih: francoščini in nizozemščini1 ; hecno je, da si imeni včasih nista prav nič podobni (npr. Germoir / Mouterij). Ob naročanju kave in sendviča prideš bolje skozi s francoščino, ni dvoma.

Spodaj seveda sledi neizbežni fotomaterial. Take stvari vidim v Bruslju jaz.

  1. o tem izrazu bi se dalo debatirati; bi bilo bolj prav, da zapišem flamščini? []
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

In če dežuje?

Greš pač v bar na pivo ali tri.

  • Share/Bookmark

8 komentarjev

Trojček.

Predolgo predolgo je samevala tale kategorija. Popito včeraj na Flageyu.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Inostranstvo.

Se mi zdi zadnje čase, da mi prijatelje vztrajno jemlje inostranstvo. Doma ne najdejo dela, ga najdejo, pa niso dovolj cenjeni/plačani, gredo po izobrazbo v tujino. Potem se kdaj poskypamo, pa priznam, zelo redko, slušalke na ušesih pač ne nadomestijo večernih bonganj po mestu, tedenske seanse badmintona ali drgnjenja istih šolskih klopi. Tako kolege videvam samo še za božič, kdaj še za kak poletni vikend, večinoma pa se samo lajkamo na socialnih omrežjih. Grem torej na obisk, ni druge. Saj nisem popolna neznanka tam gori na severozahodu – skoraj pet let nazaj (omb!) sem tam opravljala poletno prakso in uživala v točnosti javnih prevoznih sredstev, da o zbiranju pivovskih kozarcev ne rečem nobene! Do Bruslja in Amsterdama, k sorodnim dušam!

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev