Arhiv za Februar, 2012

Vikend.

Vikend začenjam z ugotovitvijo, kako majhen je svet. Prejšnji teden večer preživim z J., mojo najljubšo Madžarko. Kakšen unicum in udrihanje po trenutnih premierih kasneje se J. lopne po glave, hipoma spremeni temo na dosti bolj lahkotno in me prepriča, da prisežem, da bom ta vikend držala pesti! Sem jih, njen brat gre zasluženo na Evrovizijo!

YouTube slika preogleda

Meni so sicer bolj všeč njihovi nevrovizijski, a telefon bom vseeno zavrtela za naše vzhodne sosede!

Jesti je tudi treba. Nedeljsko kosilo tokrat v Hotelu Park, kjer poteka festival currya. Sopotniku ni treba dvakrat reči, da greva preverit, če kuhajo tako dobro kot on. Morebiti pa dobi kako novo idejo. Luštno je, spektakularno pač ne, dovolj da priporočam in pokažem slike (hrano v restavracijah slikam sila poredko, zdaj tega dolgo časa ne bom počela). Uganeš, kaj je na krožnikih? Na tanko sesekljani feferoni so kuharjev izziv Sopotniku. Res je – tako pekočih se pri nas zlepa ne dobi!

Dan zaključimo na Starem vrhu, gremo se sankat. Tam imajo primerno ponudbo za lena dekleta – na vrh te odpelje sedežnica, v dolino itak gre kar smo. Prvi del proge poteka po smučišču (je sicer rezervirano za sankače) – tam pridobivaš na hitrosti; drugi del pa po gozdni cesti, kjer treniraš svojo natančnost v zavijanju. Prvič me je bilo še malo strah, sneg je kar pršil okoli mene, tako sem zavirala, ah, drugič že povsem druga pesem, neustrašno je švigal veter mimo ušes!

  • Share/Bookmark

1 komentar

Prostodnevne.

Takle mamo, priznam: odkar delam z bolj kot ne stalnim urnikom, Prešernovega dneva ne povezujem več toliko s kulturnim udejstvovanjem, temveč bolj s prostim dnem (hb!) sredi tedna. Lani Nanos, letos pa dve jezeri!

Greva najprej proti Cerknici, v prtljažniku dva para drsalk, fotoaparat na dosegu roke. Veter brije in na poljih dela prave zamete. Na ledenih ploskvah staro in mlado, hokej, trening manevriranja z vrvicami. Hecno je hoditi po zaledenelih površinah: vode je moralo biti bolj malo, na bregovih puščaš za sabo globoke stopinje. V požiralnikih nenavadne oblike, voda je morala odteči, ko je na površju že bila tanka plast ledu. Ujed je polno, nobena pa ni dovolj potrpežljiva, da bi pozirala pred objektivom.

Na Rakitni je življenja še več. Tudi športov – lokalci imajo svojo lastno ligo v curlingu1 . Tisto, kar mečeš, je iz tlakovca in impro ročaja, zraven še metle, par navijačic, kaj še hočeš več od življenja!

  1. I understand curling. That high. []
  • Share/Bookmark

6 komentarjev