Arhiv za December, 2011

Tartu.

V Estoniji najdem tudi čas, da obiščem Tartu, univerzitetno mesto kakih 200 km iz Tallina. Univerza tam se bliža svojo štiristoletnici, ustanovljena je bila l. 1632. Celotno mesto najbolj zaznamujejo ravno številni študenti. Na mestnem trgu je kip dveh zaljubljencev; dekle je bilo v isti sestrščini kot M., fant je nečak kiparja; ne, zgodba nima srečnega konca, danes par ni več skupaj. Na klopci posedata Wilde in Vilde, na glavnem trgu je poševna hiša, na koncu trga pa lok, preko katerega študentje hodijo v iniciacijskem obredu (primerno podkrepljeni denimo s tole vodko; v Tartuju je sicer sedež pivovarne A. Le Coq). Zaideva tudi v glavno poslopje univerze, na podstrešju se skriva sobica za pridržanje. Če so študentje v preteklosti kršili pravila institucije, so po predavanjih čas preživljali na podstrešju. Do trije naenkrat, smeli so jesti vodo in kruh, dolgčas so si krajšali s pisanjem po stenah, nekaj napisov na fotografijah je pravih, nekaj je dodanih v zadnjih letih. Na fasadi stavbe se bohotijo fotografije profesorjev, ugibava, ali objava tvoje fotografije nosi tudi prestižen značaj. Veliko časa imava; tako se povzpneva na zvonik cerkve in gledava po tisti dan jako sivem Tartuju. Nato greva na sprehod; hodiva po ulicah, ki niso asfaltirane ali tlakovane, ponekod naju preseneti blato, drugod hud hišni ljubljenček. Kar malo valovite so, te lesene hiše; Tartu menda leži na močvirju, les dobro prenaša upogib pa še veliko ga je v okolici. Nazadnje v estonski različici najboljšega soseda kupiva prigrizek in se odpraviva proti hiši sestrščine. Gledam po Sskj, ta beseda v slovenščini menda sploh ne obstaja .. Hočem povedati, da je M. včlanjena v študentsko društvo, kjer sprejemajo zgolj članice. Estonci te stvari jemljejo blazno resno: v društvo moraš biti povabljen, kar se zgodi po obširnem intervjuju. Biti član društva nato usmerja tvoje socialno življenje – društva večinoma premorejo svoje hiše, kjer se dogajajo razprave, bolj običajne stvari kot kuhanje skupnih kosil in pa seveda obilo pijančevanja. Kakorkoli že, članstvo v bolj prestižnem društvu pomaga pri iskanju zaposlitve, menda se v današnjih dneh temu reče mreženje. Tudi M.-ino društvo premore svojo zastavo, grb, geslo, članice imajo poseben klobuk (novinke drugačen od starejših). Na obisku se teh skoraj svetih stvari nisem smela dotikati. Član društva si za celo življenje, po koncu študija ostaneš podporni član. Kako pomembna so taka društva v nacionalni zavesti, kaže estonska zastava: današnja zastava je pravzaprav zastava Društva estonskih študentov.

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Film in čokolada.

Še kar ostajam pri Tallinnu, tokrat v predelu Rottermann. Znan je po opuščenem tovarniškem kompleksu, kjer je Tarkovski posnel nekaj kadrov Stalkerja. Danes je tam poslovno – stanovanjski kompleks. Zakaj nam je predel všeč? Zaradi Kaleva. V Tallinnu je veliko stvari Kalev, ta tu je prodajalna čokolade. In kakšna! Tovarna je bila ustanovljena l. 1806, dobrih dvesto let kasneje sem tam nagrabila milijon dvesto pralinejev in zanj plačala zavidljivo malo fičnikov. Presenetilo me je, drugače Tallinn ni poceni mesto, cene so primerljive našim, povprečne plače pa so nižje kot naše. Kakorkoli že, naslednji dan je bilo treba iti tja še enkrat, ponovno napolniti vrečko s pralineji, v računu pa je tudi postavka za čokolado, posebej namenjeno peki piškotov. Kmalu! Naslednjič ko bom v Tallinnu, bom izkoristila ponudbo Kaleva – tam namreč ponujajo kratek tečaj dela s čokolado, tudi kot neke vrste team building. Kmalu tudi to! In še o tem, kaj je semafor – pritisneš na gumb kot bi čakal na zeleno luč in v zameno ti pove pesem v estonščini. Nasproti v izložbi sedi opica in tipka na več pisalnih strojev. Hamleta nisem opazila.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev