Arhiv za November 25th, 2011

Še v Tallinnu.

Pravi M., da se ji zdi Tallinn siv, brezbarven. Jaz pa tudi v oblačnem vremenu vidim milijone barv!

Na griču zaideva še v manjšo čajnico, M. mi pokaže portret trenutnega župana, ki visi nad najboljšo mizo. Malo potarna nad razmahom korupcije v mestu, odkar je župan na oblasti, o tem, kako skrbi predvsem za rusko manjšino, o tem, da bi že bil čas za spremembe. Zamahneva z roko, saj je povsod isto in greva naprej proti mestu spodaj, kjer so včasih bivali obrtniki. Pod na novo urejenim trgom na prvi sliki so podzemne garaže (ha, res podobno kot v Ljubljani). Križ je v spomin padlim med vojno za estonsko osamosvojitev, pa ne tisto v devetdesetih, Estonci so bili prvič neodvisni že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Malo naprej na mestni hiši visi veriga, kamor so te priklenili, če si grešil. Estonska različica prangerja, torej. Stopiva še v eno najstarejših cerkva, kjer se je govorilo estonsko; poslikam vitraže in kazalec vetra, ki so ga verjetno sneli pred nekaj leti, ko je cerkev zajel požar.

Potem zatavava v svet umetnikov. Medtem ko zunaj lije, spijeva kavo v unikatnem lokalu, zatočišču lokalnih umetnikov. Nato malo stikava po trgovinicah, ki prodajajo unikatne izdelke: od izdelkov iz lesa, lana, volne, usnja; v nekaterih avtorji ustvarjajo kar v isti sobi, v drugih naju šokirajo astronomske cene. Sprehodiva se mimo nacionalnega gledališča; menda so dvorane, ki jih premorejo, majhne, do 200 ljudi; tako kart za predstave hitro zmanjka in moraš biti iznajdljiv, da prideš na svoj račun.

Ampak jezik, jezik! Ni mi jasen, res ne. Saj ni nič čudnega, ugro-finski je. M. pravi, da razume finščino, verjetno posledica tega, da so kot otroci raje kot domače gledali finske programe z risankami; madžarščina je jezik zase, povsem drugačna je. No, v estonščini črke c preprosto ni; v zameno poznajo črke s preglasi in črke s strešicami. Prav všeč so mi, tile Estonci! Kakorkoli že, težko si zapomnim že najbolj preproste besede. Tako sem vesela, da nad takorekoč vsakim lokalom visi izvesek, s katerega urno uganeš, kaj se dogaja v notranjosti.

Sva že zunaj obzidja, M. mi še pove zgodbico o stolpih. Tisti, na katerega dvigajo zastavo je ozek in visok, tale na sliki, Margaretin, je nizek in širok. Tako se prebivalci Tallinna (Talinčani? Talinci? Talci?) šalijo, da sta stolpa nesrečno zaljubljena. Suhec misli, da ga izbranka ne mara, ker je pač presuh, okrogli pa meni, da je preširok. In tako ostajata vsak na svojem koncu.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev