Arhiv za November 24th, 2011

Talllinn za začetnike.

Zakaj Estonija? Dobra tri leta nazaj sem potovala po Kavkazu. V Azerbajdžanu sem spoznala M., Estonko iz Tallinna. Potem so emajli potovali sem in tja po spletu, enkrat se nama je celo uspelo videti v Benetkah, takorekoč na nevtralnem terenu. Potem pa dober mesec nazaj pride domov Sopotnik, pravi, da bo verjetno treba na konferenco v Tallinn, poglej, poglej, izgovor, ki sem ga čakala. Nič kaj razsipna letos nisem bila z dopustom, izvem pri tajnici, ostaja mi še 17 dni, skoraj greh bi bil, da ne bi bili porabljeni. Optimizacija problema trgovskega potnika pravi, da bo razmerje cena/porabljen denar najbolj ugodno, če letim iz Zagreba, prestopim nekje pri Nemcih in en polet kasneje pristanem ob Baltiku. Tako v torek malo hitreje kot ponavadi narišem zadnje grafe in odbrzim proti Zagrebu. Evo, priznam, Zagreb je še en tak primer kot Dunaj – neštetokrat sem se že peljala skozi z vlakom, pristala tam, vzletela tam, samega mesta pa nikoli videla. Pa je tudi tokrat zmanjkalo časa, en štempelj v potnem listu naprej sediva na letalu in razmišljava, kako dolgo že nisva šla nikamor skupaj.
Sem že omenila, kako pretirani se mi zdijo varnostni ukrepi na letališčih? Kavbojke, ki sem jih oblekla, očitno piskajo. Varnostniki potem dobijo priložnost za temeljit pregled, meni pa ni prav nič prijetno, ko se sprehajajo gor pa dol po meni, mi širijo korak, mi sezuvajo čevlje in pretipajo lasišče. Bljak.
Kakorkoli že, po Evropi je slabo vreme, par ur odmrzujemo krila in nazadnje sem v Tallinnu sredi noči. Z letališča se peljem po širokih ulicah, obkrožim stari del mesta in nato utonem v kratek spanec.

Dani se pozno, po osmi. Potem z M. zagrizeva v grič, kjer leži srce mesta. Tallinn je obdan z obzidjem, na najvišji stolp ob sončnem vzhodu dvignejo zastavo in jo ob zahodu spustijo. Ne visi ravno dolgo – ob osmih zjutraj se šele dobro dani, okoli štirih jo že snemajo. Zraven igra neuradna himna, M. pravi, da Estonci vseeno vstanejo ob prvih treh notah, kajti začetek je enak uradni himni. V oknih starih hiš se gleda katedrala ruske pravoslavne cerkve; tudi sredi tedna, v sredo zjutraj je bila polna vernikov, nekaterih na kolenih, drugih svečano stoječih, vseh zatopljenih v molitev. Kaj kažem tisto skalo, me vprašaš? Ko so se Estonci enaindevetdesetega ločili od Rusije, Moskva tega seveda ni mirno gledala. V Talllinn so zapeljali tanki, Estonci pa so parlament (pisana stavba za skalo) branili z ogromnimi skalami, ki jih tanki niso mogli obiti. Na griču Tompea (ki naj bi po lokalni pripovedki bil zgolj grob nacionalnega junaka Kaleva) je tudi sedež vlade, predvsem pa je tu polno z velikimi kamni tlakovanih ulic, kakšna cerkev se najde, všeč pa so mi predvsem razgledne ploščadi, s katerih se vidi v staro mesto spodaj, kjer so včasih prebivali obrtniki.

Strehe so mnogokrat ozaljšane s konicami, izveski, na peti sliki je Vana Toomas, ki kaže smer vetra. Je zavetnik mesta; figurica je menda posneta po možu, ki je v mladih letih zmagoval v tekmovanjih s samostrelom, v starejših letih pa je na mestnem trgu kot varuh mesta delil bonbone otrokom. Rdeče strehe starega mesta prekinjajo silhuete mestne hiše, cerkva in v daljavi slokih nebotičnikov. Lepo je, sploh z nekaj minutami modrega neba.

Današnje poročilo končujem z zanimivostjo iz estonskega jezika. Premore 14 (štirinajst!) sklonov; v zamenjavo samostalniki ne poznajo spola, glagoli pa ne prihodnjika. M. se šali: “There is no sex and no future for us!”.

  • Share/Bookmark

8 komentarjev