London in the summer time.


Šla sem tja na koncert Red Hot Chili Peppers. Njih sem spoznala okoli štirinajstih; priznam, Californication sem slišala prej kot Blood Sugar Sex Magik. Prijatelja, pri katerem sem stanovala, sem spoznala še kako leto prej. Srednješolska poletja sva nato preživljala v istem kampu; takrat se nama je zdelo, da samo Red Hoti verodostojno opišejo tisto, kar sva – najstnika – tako globoko čutila. Danes, deset let kasneje, mi plošče RHCP povzročijo tak nostagičen občutek na dnu trebuha; podoben tistemu, ko se zaveš, da je poletja konec, da nisi več šestnajst, da nikoli več ne boš šestnajst. Slik s koncerta nimam, preveč je bilo treba slišati, videti, vpiti, se povzpenjati na ramena in se smejati mladini, ki je poznala samo dva komada z nove plate.

Ni ravno poletje, v Londonu je jesen, vse je sivo in oblačno, nastavljanje WB se izkaže izziv, postprodukcija tudi. Danes vseeno nalepim nekaj barv, drugič pokažem še proteste in znane stavbe, morebiti rečem kakšno o muzeju znanosti.

  • Share/Bookmark
  1. nevenka

    #1 avtor nevenka dne Sobota, 12 November, 2011 - 08:01

    Zelo malo sveta sem videla v resnici – tako, da bi se mi vtisnil v oči in dlani.
    Moj glasben okus pa tako velja za čudaškega, na splošno mislim, da se na glasbo ne spoznam kaj posebno dobro – vsaj razni avtorji mi spuhtijo iz glave – zelo malo otokov obstaja na katerih sem si rešila življenje – tekom dolgih let – nič me ni vrglo od navdušenja, da bi lahko postala kak glasbeni fen. Potujem od komada do komada in velikokrat se mi o izvajalcih tudi sanja ne.
    Samo nekaj jih je takih, ki so res pustili pečat in zame peli in v mladosti in sedaj v zrelih letih.
    Npr. Leonard Cohen.

    Čilije sicer poznam, menda me je ves čas motilo, da ima pevec odškrbljen zob – jaz smotana babnica, brez vzgojenih ušes.
    Moj prijatelj je pa padal na Nirvano – menda so mu rojili metuljčki v trebuhu in to se mu dogaja tudi ob Šalamunovi poeziji – meni pa ne :-(

    A ob vsem tem je dobro to, da imamo ljudje različne zaklade. K vsem tem dragocenostim priložimo še delček življenja in ga lepo shranimo
    za hude čase, ko se človeku zazdi, da ga ima premalo. Tudi to se kdaj zgodi.

    Zato upam, da si uživala neizmerno. In hvala ti za vedno lepe fotkice.
    Moja zmagovalka so rumeni listki na stopnicah.
    Zlati žepki v katerih je shranjeno poletno sonce.

    Čao.

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !