Arhiv za November, 2011

Ostanki.

Danes pa res na malo temnejšo stran Tallinna.

Estonia je bil trajekt, ki je pred sedemnajstimi leti potonil na poti iz Tallinna v Stockholm. Imena 852 ljudi, ki so umrli v nesreči, so zapisana na spomeniku takoj izven mestnega obzidja. Internet je poln teorij zarote; ena govori o tihotapljenju orožja na krovu nesrečne ladje. Spomenik sam spominja na ladijsko rebro, prelomljeno na dva dela – prvi del se dviga nad imeni žrtev, drugi pa kar daleč stran, na griču z obzidjem.

Malo se mestu pozna, da je bila tu Sovjetska zveza, posebno po ogromnih arhitekturnih projektih. Linnahall je športna dvorana, zgrajena za potrebe olimpijskih iger v Moskvi leta 1980. Čeprav je bila nosilka dogodka kar 800 km stran, so v Tallinnu potekala tekmovanja v jadranju. Objekt arhitekta Raineja Karpa, ki je načrtoval še nekaj pomembnih stavb v prestolnici (nacionalno knjižnico, osrednjo pošto), sameva že kar nekaj časa. Danes se tu bohotijo grafiti in turisti, ki si pridejo ogledat monumentalno stavbo. Družbo jim delajo še poslovneži, ki se v Helsinke namesto s trajektom odpeljejo s helikopterjem. O kakšni plaži ali vsaj obalnem sprehajališču v središču Tallinna lahko bolj kot ne samo sanjaš. Obala je neuporabljana, težko je, v času Sovjetske zveze je bil dostop na morje močno zastražen, še danes popravljajo posledice takih ukrepov.

Ena od pridobitev prestolnice kulture letošnjega leta je ti. kulturni kilometer. Kakšnega posebnega učinka od njega menda ni, ga pa s pridom uporabljajo rekreativci. Pot se vije tudi mimo zloglasnih zaporov, zgrajenih že v času Petra Velikega, na žalost pa za obiske v času mojega obiska niso bili odprti.

Dan končava na nebotičniku v središču mesta, gledava stavbe bank, ki že davno niso več v estonski lasti ter upava, da naslednji dan ne bo več tako baltsko pihalo.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Še v Tallinnu.

Pravi M., da se ji zdi Tallinn siv, brezbarven. Jaz pa tudi v oblačnem vremenu vidim milijone barv!

Na griču zaideva še v manjšo čajnico, M. mi pokaže portret trenutnega župana, ki visi nad najboljšo mizo. Malo potarna nad razmahom korupcije v mestu, odkar je župan na oblasti, o tem, kako skrbi predvsem za rusko manjšino, o tem, da bi že bil čas za spremembe. Zamahneva z roko, saj je povsod isto in greva naprej proti mestu spodaj, kjer so včasih bivali obrtniki. Pod na novo urejenim trgom na prvi sliki so podzemne garaže (ha, res podobno kot v Ljubljani). Križ je v spomin padlim med vojno za estonsko osamosvojitev, pa ne tisto v devetdesetih, Estonci so bili prvič neodvisni že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Malo naprej na mestni hiši visi veriga, kamor so te priklenili, če si grešil. Estonska različica prangerja, torej. Stopiva še v eno najstarejših cerkva, kjer se je govorilo estonsko; poslikam vitraže in kazalec vetra, ki so ga verjetno sneli pred nekaj leti, ko je cerkev zajel požar.

Potem zatavava v svet umetnikov. Medtem ko zunaj lije, spijeva kavo v unikatnem lokalu, zatočišču lokalnih umetnikov. Nato malo stikava po trgovinicah, ki prodajajo unikatne izdelke: od izdelkov iz lesa, lana, volne, usnja; v nekaterih avtorji ustvarjajo kar v isti sobi, v drugih naju šokirajo astronomske cene. Sprehodiva se mimo nacionalnega gledališča; menda so dvorane, ki jih premorejo, majhne, do 200 ljudi; tako kart za predstave hitro zmanjka in moraš biti iznajdljiv, da prideš na svoj račun.

Ampak jezik, jezik! Ni mi jasen, res ne. Saj ni nič čudnega, ugro-finski je. M. pravi, da razume finščino, verjetno posledica tega, da so kot otroci raje kot domače gledali finske programe z risankami; madžarščina je jezik zase, povsem drugačna je. No, v estonščini črke c preprosto ni; v zameno poznajo črke s preglasi in črke s strešicami. Prav všeč so mi, tile Estonci! Kakorkoli že, težko si zapomnim že najbolj preproste besede. Tako sem vesela, da nad takorekoč vsakim lokalom visi izvesek, s katerega urno uganeš, kaj se dogaja v notranjosti.

Sva že zunaj obzidja, M. mi še pove zgodbico o stolpih. Tisti, na katerega dvigajo zastavo je ozek in visok, tale na sliki, Margaretin, je nizek in širok. Tako se prebivalci Tallinna (Talinčani? Talinci? Talci?) šalijo, da sta stolpa nesrečno zaljubljena. Suhec misli, da ga izbranka ne mara, ker je pač presuh, okrogli pa meni, da je preširok. In tako ostajata vsak na svojem koncu.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Talllinn za začetnike.

Zakaj Estonija? Dobra tri leta nazaj sem potovala po Kavkazu. V Azerbajdžanu sem spoznala M., Estonko iz Tallinna. Potem so emajli potovali sem in tja po spletu, enkrat se nama je celo uspelo videti v Benetkah, takorekoč na nevtralnem terenu. Potem pa dober mesec nazaj pride domov Sopotnik, pravi, da bo verjetno treba na konferenco v Tallinn, poglej, poglej, izgovor, ki sem ga čakala. Nič kaj razsipna letos nisem bila z dopustom, izvem pri tajnici, ostaja mi še 17 dni, skoraj greh bi bil, da ne bi bili porabljeni. Optimizacija problema trgovskega potnika pravi, da bo razmerje cena/porabljen denar najbolj ugodno, če letim iz Zagreba, prestopim nekje pri Nemcih in en polet kasneje pristanem ob Baltiku. Tako v torek malo hitreje kot ponavadi narišem zadnje grafe in odbrzim proti Zagrebu. Evo, priznam, Zagreb je še en tak primer kot Dunaj – neštetokrat sem se že peljala skozi z vlakom, pristala tam, vzletela tam, samega mesta pa nikoli videla. Pa je tudi tokrat zmanjkalo časa, en štempelj v potnem listu naprej sediva na letalu in razmišljava, kako dolgo že nisva šla nikamor skupaj.
Sem že omenila, kako pretirani se mi zdijo varnostni ukrepi na letališčih? Kavbojke, ki sem jih oblekla, očitno piskajo. Varnostniki potem dobijo priložnost za temeljit pregled, meni pa ni prav nič prijetno, ko se sprehajajo gor pa dol po meni, mi širijo korak, mi sezuvajo čevlje in pretipajo lasišče. Bljak.
Kakorkoli že, po Evropi je slabo vreme, par ur odmrzujemo krila in nazadnje sem v Tallinnu sredi noči. Z letališča se peljem po širokih ulicah, obkrožim stari del mesta in nato utonem v kratek spanec.

Dani se pozno, po osmi. Potem z M. zagrizeva v grič, kjer leži srce mesta. Tallinn je obdan z obzidjem, na najvišji stolp ob sončnem vzhodu dvignejo zastavo in jo ob zahodu spustijo. Ne visi ravno dolgo – ob osmih zjutraj se šele dobro dani, okoli štirih jo že snemajo. Zraven igra neuradna himna, M. pravi, da Estonci vseeno vstanejo ob prvih treh notah, kajti začetek je enak uradni himni. V oknih starih hiš se gleda katedrala ruske pravoslavne cerkve; tudi sredi tedna, v sredo zjutraj je bila polna vernikov, nekaterih na kolenih, drugih svečano stoječih, vseh zatopljenih v molitev. Kaj kažem tisto skalo, me vprašaš? Ko so se Estonci enaindevetdesetega ločili od Rusije, Moskva tega seveda ni mirno gledala. V Talllinn so zapeljali tanki, Estonci pa so parlament (pisana stavba za skalo) branili z ogromnimi skalami, ki jih tanki niso mogli obiti. Na griču Tompea (ki naj bi po lokalni pripovedki bil zgolj grob nacionalnega junaka Kaleva) je tudi sedež vlade, predvsem pa je tu polno z velikimi kamni tlakovanih ulic, kakšna cerkev se najde, všeč pa so mi predvsem razgledne ploščadi, s katerih se vidi v staro mesto spodaj, kjer so včasih prebivali obrtniki.

Strehe so mnogokrat ozaljšane s konicami, izveski, na peti sliki je Vana Toomas, ki kaže smer vetra. Je zavetnik mesta; figurica je menda posneta po možu, ki je v mladih letih zmagoval v tekmovanjih s samostrelom, v starejših letih pa je na mestnem trgu kot varuh mesta delil bonbone otrokom. Rdeče strehe starega mesta prekinjajo silhuete mestne hiše, cerkva in v daljavi slokih nebotičnikov. Lepo je, sploh z nekaj minutami modrega neba.

Današnje poročilo končujem z zanimivostjo iz estonskega jezika. Premore 14 (štirinajst!) sklonov; v zamenjavo samostalniki ne poznajo spola, glagoli pa ne prihodnjika. M. se šali: “There is no sex and no future for us!”.

  • Share/Bookmark

8 komentarjev

Kam pa tokrat?

Že dolgo nisem kam šla:) Naj bo tokratna destinacija uganka.

  • iz Ljubljane leta v prestolnico tokratne države ni. Je pa let v prestolnico sosede, odkoder je do glavnega mesta države X zgolj dve uri, 83 km in en trajekt.
  • letališče v glavnem mestu države X je poimenovano po gospodu, ki je med drugim nosilec zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije
  • slovenski zbori kar pogosto izvajajo dela največjega sodobnega skladatelja države X
  • manekenka iz te države (ki menda prav dobro igra šah!) nas dekleta prepričuje, naj kupimo maskaro od Maxa
  • Država X je enkrat že gostila tekmovanje za evrovizijsko popevko. Meni sta sicer dosti bolj všeč popevki iz 1996 (devetdeseta ftw!) in tista izpred dveh let (dosti boljša izvedba tistega, kar smo s Quartissimo hoteli pokazati mi).

Kam torej odletim že čez slab dan?

  • Share/Bookmark

20 komentarjev

Jesenska perjad.

Pa saj mi ni treba v tuje dežele, da slikam perjad! Zadnji dan, ko je bilo v Ljubljani sonce, so se na teraso prikradli lačni jagod. Za pikaste vem, da so škorci; posedajo v jatah, obirajo jagode v jatah, kričijo na ves glas v jatah. Za malega pa nisem tako prepričana, me ve kdo razsvetliti? Z družico si ogledujeta teraso, mislim, da bom kmalu premogla nove sosede.

  • Share/Bookmark

6 komentarjev

Protesti.

Tile mimohodeči so protestirali pred parlamentom. Opremljeni s plakati, zastavami, slogani. Policisti, ki so jih spremljali, so bili skoraj prešerne volje – nikjer sledu nezadovoljstva, še manj nervoze, da bi se protesti utegnili razviti v kaj bolj nasilnega.

Malo naprej, pred katedralo svetega Pavla, je pravo protestniško naselje. Bližnji podhod je polepljen s plakati, mestece je že začelo ločevati smeti, vzpostavljena je knjižnica. Prejšnji vikend so se v VB spominjali Guya Fawksa; večina je doma na toplem gledala ognjemete, nekateri pa so nadeli maske in povedali svoje pred katedralo. Remember, remember, the 5th of November?

  • Share/Bookmark

1 komentar

Mimogrede.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

London in the summer time.

Šla sem tja na koncert Red Hot Chili Peppers. Njih sem spoznala okoli štirinajstih; priznam, Californication sem slišala prej kot Blood Sugar Sex Magik. Prijatelja, pri katerem sem stanovala, sem spoznala še kako leto prej. Srednješolska poletja sva nato preživljala v istem kampu; takrat se nama je zdelo, da samo Red Hoti verodostojno opišejo tisto, kar sva – najstnika – tako globoko čutila. Danes, deset let kasneje, mi plošče RHCP povzročijo tak nostagičen občutek na dnu trebuha; podoben tistemu, ko se zaveš, da je poletja konec, da nisi več šestnajst, da nikoli več ne boš šestnajst. Slik s koncerta nimam, preveč je bilo treba slišati, videti, vpiti, se povzpenjati na ramena in se smejati mladini, ki je poznala samo dva komada z nove plate.

Ni ravno poletje, v Londonu je jesen, vse je sivo in oblačno, nastavljanje WB se izkaže izziv, postprodukcija tudi. Danes vseeno nalepim nekaj barv, drugič pokažem še proteste in znane stavbe, morebiti rečem kakšno o muzeju znanosti.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev