Arhiv za Oktober, 2011

Nevidni.

Zadnje dni se v medijih pojavljajo rezultati ankete Znanost in Slovenci. Anketirance (vzorec šteje 510 ljudi) so spraševali po slovenskih znanstvenicah ali znanstvenikih1. Tako že nekaj dni berem (1, 2, 3) poročila o rezultatih in o baje zaskrbljujočem dejstvu, da Slovenci ne poznamo svojih znanstvenikov. Novice se osredotočajo na poročila o rezultatih raziskave, ne ponudijo pa raziskave vzrokov ali pa celo predlogov za izboljšanje podobe znanstvenikov v javnosti (če je to sploh cilj). Pa ni treba zganjati neke hude znanosti, da vidiš, da je znanost v slovenskih medij slabo predstavljena.

Za prispevke o dosežkih slovenske znanosti in za nekaj poljubnih besedil je prostora v Delovi Znanosti in Poletu, potem se seznam počasi konča (tu poljudnoznanstvenih revij (Gee) in specializiranih (Spike) ne štejem). Na internetu je stanje bolj kot ne katastrofalno: rubrike tipa Znanost in tehnologija večinoma prinašajo novice o novih verzijah ajPhouna ali nasvete o varnostnih nastavitvah na fesbuku, o pravi znanosti pa le redko in skoraj nikoli na prvih straneh. Znanost (v nasprotju denimo s kulturo) ne premore stalnega prostora npr. v dnevnih poročilih nacionalne televizije; res pa je, da sedaj premoremo dvajsetminutno Ugriznimo znanost.

Vzemimo denimo letošnje poročanje o Nobelovih nagradah: kot svinje z mehom, drugače ne znam povedati.Najprej cvetka, ki je verjetno prišla kar s Slovenske tiskovne agencije, saj so jo povzeli vsi slovenski novičarski portali.

Kristali pač niso kvazični, tudi SSKJ te besede ne pozna. Kvazikristali so bili odkritje, za katerega je bila nagrada podeljena letos. Boste rekli, da tečnarim zaradi enega obrazila. Morda. A bila sem prepričana, da so kvazikristali že davno prišli v pojme splošne razgledanosti. Tako pa študentje, ki pretipkavajo novice tiskovnih agencij, ne prepoznajo niti besede, torej lahko debato o poznavanju vsebine kar pozabimo. To me spomni na misel enega slovenskih fizikov, ki je šla nekako takole: V družbi hitro obveljaš za nerazgledanega, če ne znaš našteti vsaj treh Shakespearovih del. Nepoznavanje denimo prvega zakona termodinamike nima takega učinka.

Še bolj pomenljiv je neprispevek RTV Slovenija, da, nacionalne televizije. Poročila o Nobelovih nagradah za kemijo in za fiziko letos ni bilo ne v Dnevniku ne v Odmevih (glej denimo iskanje po arhivu RTV s ključno besedo nobel). Dvominutni prispevek so si zaslužile nagrade za medicino, mir in literaturo. Prva verjetno zaradi tega, ker se ravno z razglasitvijo dobitnikov nagrade za medicino začenja teden Nobelovih nagrad, nagrada za mir je vedno zanimiva zaradi svoje politične konotacije, kultura pa je (v nasprotju z znanostjo) že dolgo časa sestavni del večernih poročil. Tu zraven lepo sovpada komentar dr. Ivana Bratka iz intervjuja za zadnjo oktobrsko Sobotno prilogo: “Na slovenski televiziji je bilo bolj malo oddaj o znanosti, pa se mi je zdelo, da bom lahko v programskem svetu prispeval k večjemu odmerku znanosti na malih ekranih. Kakšna zmota! Na svetu RTVS so mi pojasnili, da je znanost čudovita zadeva, vendar ima napako: ni gledljiva. Z malce pretiravanja bi lahko rekel, da je bila tisto leto edina oddaja, ki je imela neko povezavo z znanostjo v Sloveniji, prenos podelitve Zoisovih nagrad. Pa še pri tem nisem prepričan, ali zavoljo nagrajencev ali politikov, ki so sodelovali na podelitvi.”.


Za bizarko meseca pa kajpak lahko kandidirajo objave na spletnih straneh, ki propagirajo slovenske znanstvenike, ki gredo nad čas kot dimenzijo (1, 2)! Najprej pojasnilo: v znanstvenem svetu ni vseeno, kje objaviš članek o svojih odkritjih: kako relevantna je revija, pove ti. faktor vpliva. Tiste, ki objavljajo v Science in Nature, gledamo kar z nekim občudovanjem. Nenazadnje vrhunskost takih dosežkov priznava tudi sam predsednik države, ki je v zadnjih tednih dvakrat pokazal zavedanje o pomembnosti znanosti in tehnologije. Če smo o nagradi za Pipistrel še brali (1), obisk na FMFju in IJSju ni bil posebej medijsko pokrit (2). Kakorkoli že, objavo na prvih straneh novičarskih portalov si zaslužijo raziskovalci, ki tehtajo črvje duše (1, 2), svoje raziskave pa objavljajo v revijah, ki sploh nimajo faktorja vpliva, kar pomeni, da jih raziskovalci na istem področju pač ne jemljejo resno. Evo, primerjava s področja nogometa: tako kot da bi v času evropskega prvenstva v nogometu na naslovnico postavljali rezultate slovenskega prvenstva osnovnošolcev. Neprimerljivo! Ob tem se sprašujem, kako do objave sploh pride? Če še razumem, da rumeno časopisje sprejema samopromocijske prispevke mladih starlet (1), mi ni jasno, kako ne potegnejo črte pri pravzaprav resnih zadevah. Je kriva neizobraženost na področju znanosti, da torej novinarji verjamejo vsem, ki blebatajo nekaj težko razumljivega? Striček Gugl je vaš prijatelj, ime avtorjev se da hitro preveriti, tudi stran revije, kjer je bil članek objavljen! Ali je posredi kar preprosto – lenoba?

  1. naj tu dodam hudomušni komentar Lise Randall na twitterju: “Seems ratio of x to y chromosomes hasn’t changed in 100 years since first Solvay conference in 1911…” []
  • Share/Bookmark

9 komentarjev

Pelerine, Anselma, šfitness.

Punce so super! Najprej klik tu, da se seznanite z dekleti. Na Židovski 6 je zaživel šfitness – šiviljski fitness. Namesto da bi se potili v zatohlih telovadnicah, raje -hop- v središče mesta izdelat unikatno oblačilo. Že konec prejšnjega meseca sem se tam mudila na predstavitvi priročnika za krojenje. Takrat so dekleta prikazala razne tehnike – od delanja značk, ravnanja z usnjem, ustvarjanja beležk, razstavljala so svoje torbice in modne dodatke, jaz sem si naredila uhane za enkratno uporabo, v središču pozornosti pa je bila roza knjižica, Superkrojenje.

Nov mesec, nov projekt! Anselma gre v korak z letnimi časi in razpisuje natečaj za (drum roll!!!) pelerino. Včeraj se je odvilo prvo dejanje, kratek debatni večer (šivanke še nismo prijele v roke). Malo pogovora o kolesarski mentaliteti v prestolnici, predstavitev materialov, primernih za pelerine in že tudi predstavitev prve ideje. Naslednji dve sredi sta namenjeni izdelavi (nekaj materiala je že pri Anselmi, odveč ne bo kakšna pvc vrečka, star dežnik ali karkoli se vam zdi primerno za vašo pelerino. Inštrukcije bodo takim šivljsko izzvanim, kot sem sama, na voljo na delavnici.). Natečaj se zaključi na martinovo z razglasitvijo najpelerine. Jaz že negujem svojo idejo, ki bo polepšala pot v službo v teh deževnih dneh. Pa vi?

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Kostanjev popoldan.

Sopotnik je napolnil košaro s kostanji, jaz pa sd kartico z vsemi razpoložljivimi barvami. Tista na peti sliki je taščica?

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Raduha.

In za konec sezone nad dvatisoč! Tako da menda kavke zasledujem zasluženo. Pa jih ni težko ujeti, menda zavohajo čokolado. Raduha je bila včeraj ena velika plaža, zasedena z množico vikend planincev, snemale so se majice, goli torzi nastavljajo soncu, kužki so lovili kavke in rovke, fotografi pa jesenske barve. Razgled pa, razgled! Na stene, na Košuto, na Julijce, na Veliki Klek v daljavi. Imel pa je ta prvi oktober eno napako – premočno sonce. Rdeča koža in glavobol sta posledica tega, da sem klobuk (saj je že oktober!) in kremo pustila v avtomobilu.

In ja, kostanj je že! Sicer droben, a menda bo pečen prav fin!

  • Share/Bookmark

3 komentarjev