Arhiv za September, 2011

Skok stran.

Še malo, še malo, pa bo konec z izpiti. Potem pa odskakljam v neznano. Ali pa vsaj na kak bližnji hrib nabirat kostanj in k starim staršem po mošt. In po nov jesenski plašč, po rokavice (zjutraj me že zebe na kolesu), po kup besed, ki mi jih zadnje dni zmanjkuje.

  • Share/Bookmark

9 komentarjev

Prazna klet.

Nedelja je dan za vide grenier, praznjenje kleti in podstrešja. Že zgodaj dopoldan se nabere kopica prodajalcev in nepregledna množica kupcev ali zgolj opazovalcev. Trg med mestno hišo, cerkvijo in pokopališčem zasede krama z vseh vetrov. Največ je igrač, oblačil, najde se nekaj knjig in plošč (sodelavec najde singlico vzdihujoče Jane Birkin, nato zraven nabavi še gramofon), lepe stare stvari so prava redkost. Všeč mi je, kako brezskrbno starši pustijo otroke, da raziskujejo sami – dekleta tekajo od ene stojnice z barbikami do druge, nato prosijo mamo za drobiž; fantje se hitreje zdolgočasijo, ujamem jih nekaj, ki ležijo na trati, iščejo žogo, vmes se zaposlijo z očetovim iPhonom. Gospe v cekarjih tovorijo bagetke, prav stereotipno umazano jih odlagajo povsod in se ne menijo za to, da bodo čez nekaj ur ta kruh jedle. Tet z rutami je ogromno, bi rekla, da vsaj četrtino. Oddevane od glave do pet brskajo po stojnicah, v vozičkih vozijo kuštrave otročiče. Na stojnicah najdem superjunake, ki čakajo na moj telefonski klic, retro kotalke in osamljenega plišastega medveda. Danes verjetno zmaga lokalna slaščičarna – tja se po nakupih zbiralcev prahu zgrinja horda sladkosnedih. Po napornih ogledih sedimo tam na kavi, septembrsko sonce me še enkrat več opeče, gledamo modro nebo in se sprašujemo, kdaj se pripodi obljubljana nevihta.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Ženeva, skoraj službeno.

Skoraj službeno. Služba namreč ni ob jezeru, nekaj kilometrov stran je; od tam v mesto se pride z novo linijo tramvaja, kaj takega ne bi škodilo tudi v Ljubljani. Kmalu poslikam svoj dozimeter in značko, s katero se pretirano ponosno sprehajam naokoli. Na obalah jezera je še vedno poletje: galebi se ne dajo motiti, velikanski curek vode ne pozna počitka, Mont Blanc je – kako presenetljivo – povsem bel in ob koncu delovnih dni ponosno dominira na horizontu. Sončni žarki ga pobarvajo oranžno, panoramo dopolnjujejo polja posušenih sončnic že na francoski strani. Sem omenila, da sem zmedena, ker po dolgem času spet plačujem v tuji valuti? Kar iz navade blagajničarki pri francoskem trgovcu izročim pisane franke, ona pa brez vprašanj vrne evre. Mednarodno smo razpoloženi – po delu kaj skuhaj skuhamo, slovenski žar je superhit, v zameno lahko včeraj poskusim posušene trakove lignjev. Japonska verzija pršuta, menda! Kakorkoli že, eno popoldne mi uspe pobegniti v Mesto. Tam so okravatani mladeniči, že na prvi pogled neprecenljivi avtomobili (sodelavec vzdihuje na vsaki malo bolj prometni ulici), gledam izveske, poslikam petelina na stolu, spet najdem vesoljčke, všeč so mi strehe pa balkoni pa sence pa mavrice, vse to mi je všeč! Na obali jezera me za svojo vzame labod – kar nekaj minut mi sledi, mi pokaže, kako si očisti perje in več kot očitno pričakuje priboljšek. Takle mamo!

  • Share/Bookmark

5 komentarjev