Na nos.


Kulturni dan in take fore. France in jaz sva si redko bila blizu. Iz osnovne šole se spominjam proslav, kjer smo v telovadnici s cvilečimi glasovi tulili Železno cesto, tršice pa so nekje v zadnjih klopeh komaj čakale, da bo nastopa mimo, saj jih je naslednji dan čakalo nekaj prostih ur. V srednji šoli je slavistka močno navijala za Ivana, tako da za Franceta sploh nismo dobili občutka, da je vreden odpiranja knjige. V Vrbi je sošolec recitiral Sonete nesreče, tega se seveda spominjam zaradi sošolca, ne zaradi Franceta, svoje so dodale tudi tuleče izvedbe Nezakonske matere, ki so jo na produkcijah glasbene šole mrcvarile sopranistke. K Savici sem šla še takrat, ko za vzpon niso pobirali vstopnine. Ah, France, zato me danes ni bilo na tvojem trgu, kjer bi se vdala poeziji in gledala, če z Wolfove prisluhne tudi Julija. Kam? Prijatlji prašajo me, kam? France, danes je bil pravi odgovor Nanos1 .

Gorniški humor je ustrezno nadgradila akcija Zelenih. Sploh prvo priporočilo sem si vzela k srcu. Roko na srce, od vsega sem si zapomnila predvsem Zlatoroga in proti vrhu že videvala podobe orošene steklenice. Kot akcije vstavljanja subliminalnih sporočil v filme – tam kokakola, tu hmeljev napitek. Na ravnici pred Vojkovo kočo pa milina. Osmi februar? Kakšen februar, najmanj petnajsti april je bil danes. Edino hrti so še morali biti zaviti, ko so skakali visoko, se podili z manj uglednimi mešančki in se ponosno nastavljali torkovim fotografom. Oddajnik je močno vsidran v strme stene, tudi opozorilo o visokih frekvencah ne manjka. Na poti v dolino  srečam še cerkev, menda sv. Hieronima, vidiš, France, on je prevedel Sveto pismo, malo kulture tudi v teh višinah! Kaj pa črke na oknu in stenah? Nisi ravno ti, France, sodil še nekaj o črkah? Ah, pa vzemimo pot pod noge, v dolino je še daleč, tam spodaj hrumi avtocesta in spominja, da jutri ni še en dan vikenda.

France, midva pa se še vidiva. Če ne drugje, pod tvojim spomenikom.

  1. wiki pravi takole: Pokrajinsko ime Nanos je verjetno abstrahirano iz prvotne predložne zveze na Nos, v kateri je občno ime nós mišljeno v metaforičnem pomenu ‘predgorje’.  []
  • Share/Bookmark
  1. #1 avtor mojcka dne Torek, 8 Februar, 2011 - 17:59

    Kateri izmed fantov je pa recitiral Sonete nesreče?

    moj spomin ima luknje. ogromne luknje.

  2. dorothy

    #2 avtor dorothy dne Torek, 8 Februar, 2011 - 18:34

    A. je bil.

  3. Dajana

    #3 avtor Dajana dne Torek, 8 Februar, 2011 - 20:13

    Fanta fotke. :shock: Glede teksta pa… a obstaja v Sloveniji še kaj bolj žalostnega kot Osmi februar?

  4. dorothy

    #4 avtor dorothy dne Torek, 8 Februar, 2011 - 22:16

    Zakaj žalostnega? Jaz ga ne dojemam kot žalostnega, samo opominjam se, kako malo vem o Prešernu.

  5. fluroscentnazelva

    #5 avtor fluroscentnazelva dne Sreda, 9 Februar, 2011 - 21:14

    Ja le to vemo, da je bil pijanec.
    lp f.žlva

    [WORDPRESS HASHCASH] Komentatorjev ključ ‘0 ni bil veljaven.

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !