dorothy | Ponedeljek, 31 Avgust, 2009
Zapisano pod Mešano na žaru | 2 komentarjev »
Vikend je, čas, ko se trume prebivajočih v osrednji Sloveniji selijo v bolj ali manj obljudene kotičke domovine. Izbereva klišejsko destinacijo in se odpraviva proti Bohinju. No, proti Bohinjskemu jezeru, Bohinj ne obstaja (so me poučili, naivnico iz 03). Voziva po stranskih cestah, da se izogneva kolonam s prednostjo, katerih ostanke vseeno srečava na Bledu. Parkirava, plačava nekaj fičnikov in se pridruživa skupini kuštravih. Takih, ki si s pticami delijo nebo. Sopotnik namreč namerava izkoristiti nagrado, tandemski polet z jadralnim padalom. Medtem ko se jih nekaj odpravi na bližnjo vzpetino, jaz iščem kavo. Nato odejo, da se zleknem pod modro nebo. Nato sončna očala, ko začne sonce pripekati. In kmalu na nebu zagledam pikice. Sprva so nedoločljive barve, kmalu pa se postavijo v jasen kontrast z modrino. Zgolj nekaj trenutkov traja njihov užitek, kmalu so zopet na trdnih tleh. Potem sledi dajanje možganov na pašo. Iskanje skritega kotička na obali, razgrinjanje brisače, odlaganje oblačil, sonce na goli koži, skok v ledeno vodo, hiter zamah ali dva, počasno izginjanje neobrisanih kapljic. Pridruži se nama raca, prava pozerka je, dve uri preizkuša različne poze, kako se naj uprem skušnjavi in je ne slikam?
dorothy | Sobota, 22 Avgust, 2009
Zapisano pod Mešano na žaru | 8 komentarjev »
Sem rekla, če že zunaj kaže na nevihto in ne morem na bližnji hrib, se vržem v nasprotje. In dan presedim ob pečici. Sprošča me, mencanje testa med prsti, odtis tac na posodah za sladkor in jajca, sledovi moke na parketu. Tokrat pečem mafine, je ob moji poklicni usmeritvi to sploh kaj čudnega? Konkurenca wikiju namreč pravi, da [A quark is actually, contrary to popular belief, a teeny tiny eeeny weeny blueberry muffin.] Ampak itak, raje se grem boga (ali je ustrezneje reči Higgsa?) in pečem čokoladne. In višnjeve. Hkrati mi omenjena stran pojasni, zakaj nikoli ne pojem zgolj enega. Ah, ti moj tetrakvarkovski mafin ..
Kakorkoli že, danes vzamem 250g moke, za spremembo pirine. Jinxijeva N. pravi, da so potem taki bolj žmohtni, krepki. Vmešam pecilni, da pomagam naravi. Potem se odločim za beljenje (rumenenje?) mamine kuhinje. Zabrenči mešalnik, zmešam 100 g margarine meni neznane znamke (nizkocenovci rox!), 150 ml tekočega jogurta (fini je tisti od Ljubljanskih mlekarn, ne varčujem pri maščobi, 3.2 naj bo!), 200 g navadnega sladkorja in nekaj vanilijevega (a moment on your lips, forever on your hips), 3 cela jajca (debelo pogledam, kako majhna so, nato samoinciativno dodam še enega). Zaposlim prisotnega v kuhinji, da zreže 100 g čokolade. V shrambi preizkusim vse tri vrste ruma, ki ga premoremo, da se odločim, kateri si zasluži v maso. Potem iščem model. Kar nekaj časa. Ko bom velika, bom bolj redoljubna. No, potem še nekaj časa iščem papričke. In se ob dani količini monosaharidov spomnim na muffin top. Maso v modelčke (da sem politično korektna, jo obarvam s kakavom), nato sledijo detajli. Dodajam višnje, mandlje, mak, cimet, orehe. Kar ti srce poželi in želodec zahteva.
Nato zgolj še hop, v pečico z njimi, naj se savnajo pri 150 ventilacijskih okoli 20 min (približno toliko časa, kot trajajo predfilmi v Koloseju).
Med hlajenjem se menda dobro počutijo na Lorca zeleni rjuhi, jaz se ne tako dobro ob osmojenih prstih (ob jemanju iz pečice in še enkrat ob jemanju iz pekača), zato pa se moj muffin top toliko bolje počuti ob nastalih mafintopih. Mljask, mljask, mljask.
dorothy | Sreda, 19 Avgust, 2009
Zapisano pod Mešano na žaru, Nergam | 8 komentarjev »
Taki časi so, ko se dekleta učimo programirati v doslej neznanem nam jeziku, na pijačkah blebetamo o pointerjih in razlikah med raznimi oklepaji (da o narekovajih niti ne začnem!), zadnjica postaja bolj in bolj oglata, očala pa vedno debelejša. Se pripravim do tega, da vsaj do službe in nazaj kolesarim, ujamem veter v tisto nekaj las, ki si jih še nisem populila ob neskončnih pogovorih s kompajlerji (ki težijo kot redarji pred vhodom v klube. Kje imaš kartico? Ne morš notr brez nje./Error in line 409. Function not defined.), morebiti obudim od mrtvih mišico ali dve. A presenečenje pa tako .. biti kolesar na ulicah prestolnice ni lahko. Res ne.
Začne se že za domačim pragom. Dvopasovna cesta v mesto, na kateri je po novem omejitev dvignjena na 60 km/h. Polno izvozov. Prva možnost je (menda pravilna) vožnja po cestišču. Spremlja jo množica trobelj, pokrove jaškov omenim v enem izmed odstavkov spodaj, poglavje zase je oviranje avtobusov mestnega prometa. Pogum meni hitro upade. Druga možnost je seveda nepravilna vožnja po pločniku, ki je na žalost večkrat moja izbira, saj imam svojo betico raje kot svojo denarnico. Vem pa, da to ni prav in tega ne maram početi.
Pločnik za prvo avtobusno postajo nepričakovano preide v kolesarsko stezo. Super, denem, in se prestavim rahlo na levo. In potem srečujem kolesarje, ki zaradi zgoraj opisanih razlogov vozijo v napačno smer. Oh.
Ljubljana ne bi bila Ljubljana, če ne bi že na naslednjem ovinku sestopila s kolesa. Kajti steza je znova zaparkirana. Kako predvidljivo.
Trenutno največji izziv cestnoprometne signalizacije pa so spremenjena pravila na Prulah in na Viču. Oh, vir vsakodnevne zabave, ko vidim voznike, ki se med seboj kregajo, kdo ima prednost in da ta dotični znak za enosmerno res ne more veljati. A nekaj juter nazaj ni neke silne zabave. Nasproti mi pripelje kombi, eden tistih dostavnih, ki zjutraj krožijo po ulicah prestolnice. In mi zanalašč zapre pot. Zavrtim pedala v nasprotno smer (o, da, moje kolo premore kontro smajlissončnimiočaliintakefore) in ustavim tik pred njim. Mudel spusti okno in me začne nadirati. Ko konča z monologom, se odpelje naprej, kot da se ni nič zgodilo. Uspem zakričati zgolj, da naj pogleda prometni znak, zaradi zaspanosti me sveta jeza pograbi šele nekaj sto metrov naprej. Veste, o vozniki, kaj pomeni to obvestilo?
Pa še ni konec. Na poti na delo ali nazaj obvezno srečam še krožišče. Tja gre, saj ga zapustim na prvem izvozu, nazaj grede je stvar bistveno bolj adrenalinska. Kljub temu, da je v krožišču jasno narisana kolesarska steza, je avtomobilisti ne upoštevajo. Skoraj vsak dan se zgodi, da ti kdo vzame prednost. In ti nato še trobi, ker si drzneš voziti tam. Naj tu omenim še pesek na stezi, ki poskrbi še za lekcijo iz Fizike I.
Še zadnja podoba z včasih alternativno ubrane poti. Moje kolo je lahko tudi gorsko kolo ali vožnja okoli pokrovov jaškov. Trese že v avtomobilu, kaj ne bi na kolesu. Ogibanje je zaradi gostega prometa večinoma nemogoče.
Da sklenem. Kar nekaj zapisov tu na blogosferi se ukvarja s stanjem kolesarskega duha v prestolnici. Pravijo, da smo kolesarji ignorantski in vedno prepričani v svoj prav. Ne nosim čelade, priznam, je pa kolo opremljeno z lučkami, takimi stacionarnimi in takimi oscilirajočimi, tudi mačja očesca premorem, poskušam upoštevati predpise, kjer se le da. Težava je v tem, da mesto pogosto ne zagotavlja osnovne varnosti .. znak tu, opozorilna tabla tam, malo rdeče barve in nadzor nad peskom bi naredili čudeže.
dorothy | Ponedeljek, 10 Avgust, 2009
Zapisano pod Mešano na žaru, Nergam | 2 komentarjev »
Sobota je dan za časopis. Po tem, ko končno odprem ponavadi zmačkane oči, odstranim ličilo pretekle noči, spijem hektolitre vode in skuham že drugo kavo, je čas za dozo branja. Tako sobotno Delo kot Dnevnik me razveselita s prilogami. Prvi z zelo izvirno poimenovano Sobotno prilogo, o kateri na tem mestu ne bom izgubljala besed (o nje nihajoči kakovosti, namreč) ter to soboto tudi z mesečno prilogo Le Monde diplomatique. Slednja je mešanica tujih in domačih člankov, napaberkovanih z različnih področij, včasih z vodilno temo, včasih povsem brez. Na strani 12 pozornost pritegne članek z naslovom “Kdaj bo predsednik Türk oblekel narodno nošo?” (ob tem naj dodam, da se je slika predsednika v gorenjski narodni noši v moji domišljiji pojavila brez težav, še več, prav pristajala mu je, v rokah mu je morebiti manjkala samo kitara, kateri bi pristajal tudi položaj leve noge, lepo postavljene na balo sena) avtorice Lee Pisani. Preberem, odložim, preberem še enkrat. Članek me namreč negativno preseneti, v oblikovnem in vsebinskem smislu. Lepo po vrsti ..
Tema je sicer zanimiva – oblačilna kultura Slovencev, po naslovu bi sklepali, da je poudarek na vključevanju slovenske motivike v vsakdanja oblačila. Dva stolpca in pol – od skupnih sedmih – sta namenjena splošnemu opisu stanja v slovenski kulturi oblačenja (avtorica je namreč podpisana kot svetovalka za kulturo oblačenja). V teh začetnih stavkih avtorica ponudi množico z raziskavami nepovezanih trditev (pod člankom ni zapisanih nobenih virov, avtorica sama pa nekje na sredi teksta pravi, da je njen [predlog desetih ravni nastal po študiju različne literature, člankov in blogov]). Po mojem mnenju izstopa stavek [Če so ljudje oblečeni podobno se jim zdi, da tudi podobno mislijo, tako lažje komunicirajo in se počutijo varne]. Kako, kje, od kod ta trditev? Nato sledi citiranje kustosinje v Slovenskem etnografskem muzeju ter predstavitev primerov mladih slovenskih modnih oblikovalcev. Tu avtorica ne navede ne razlage kratic (vsi pač ne vedo, kaj pomeni NTF, sama sem tja zaradi prostorske stiske na matični fakulteti hodila na številčno najbolj obiskana predavanja) ne denimo sedeža institucij [V letošnjem letu je Visoka šola za dizajn ..]. Poleg tega so navedeni primeri zelo zelo splošni in včasih celo nerazumljivi. Navajam dva odstavka: [Najbolj radikalno je na narodno nošo opozorila Sanja Grcić, ki je avbo ponesla na Manhattan in avbi ter posledično naši narodni noši s tem projektom nastavila povsem druge dimenzije in nove okvire estetike. Sanja Grcić se sprašuje kako povezati prvine lokalne, tradicionalne obrti in noš s sodobnim oblikovanjem in ulično modo.]. In to je to. Nobenega pojasnila, kaj točno je oblikovalka počela. Se je sprehajala z avbo po mestnih ulicah? Je razstavljala plakate? Je ustvarila modno revijo, kjer so suhljata dekleta nosila zgolj ta del slovenske noše? Kakšen je bil odziv? Internet ve vse, tako sta tu dve povezavi (klik in klik), vsekakor pa interneta ponavadi ni pri roki, ko bi človek hotel razumeti ravnokar prebrano informacijo v članku. Nato članek kar preskoči na ti. deset ravni oblačenja. V nadaljevanju sledi nekakšen priročnik za oblačenje, zgolj navodila, kaj sodi v katero kategorijo, brez povezave (razen v uvodu, kjer sočustvuje z Slovenkami, ki ne oblečejo noše za slovesno prireditev). Vmes avtorica poimenuje tudi [Sindrom Merkel], kjer sama zaznam skoraj pridih žalitve. Še bolj me je presunila tale teza (znova brez navajanja vira): [Tudi v Sloveniji se je kar nekaj podjetij odločilo za petkovo sproščeno oblačenje. Predvsem v računalniških podjetjih in drugih podjetjih, kjer večinoma osebno ne komunicirajo s strankami. Ta sindrom je prišel iz Amerike (konec prejšnjega stoletja so ga izumili mladi na hitro uspeli managerji v Silicijevi dolini). Sproščeno oblačenje je odlična ideja za vse, ki gojijo kulturo oblačenja. Žal pa jo vse več zaposlenih interpretira po svoje, na delovnem mestu so oblečeni v enaka oblačila kot na pikniku. Ta sindrom je prinesel še nekaj bolj problematičnega - pomanjkanje higiene in z vsem tem posledično slabšo komunikacijo v podjetjih. Po nekaterih statistikah pa celo slabšo storilnost.]. Aha, torej smo računalničarji oz. drugi, ki dneve preživljamo za zaslonom navadni prašički? Posploševanje, posploševanje, kje je citat raziskave, ki govori o tem? Kaj pa kakšna raziskava o, denimo, uspešnosti Googla, ki spodbuja sproščeno počutje, ker ravno to pripomore k storilnosti? Ah .. [Tako se ob zaključku pojavlja vprašanje če bo predsednik Türk oblekel narodno nošo ali bomo tudi ukinili ameriški Casual Friday? Vsi pa imamo še drugo možnost, predsednik uporabo zgolj določenih detajlov narodne noše, mi pa uporabo ravni oblačenja tako v jeziku kot v dejanjih. Tako kot izraza Casual Friday in športno elegantno ne povesta nič ali premalo, tako tudi slovesno oblačilo samo z duhom po narodni noši ne govori o naši identiteti.] Kje pa je sploh bila debata? Sama sem zasledila zgolj navajanje primerov ali opis posameznih ravni oblačenja ..
Težko je tudi sprejeti množico pravopisnih, stilskih in slovničnih napak v tekstu. Manjka približno tona in pol vejic [Če je dogodek kjer je predviden program s plesom potem je primerna daljša obleka.], rodilnika podobno kot za večino novinarjev, zaposlenih na internetnih portalih, preprosto ni [Slovenci nimamo običaja uporabljati našo narodno nošo za slovesne priložnosti.], brez pomena se uporablja stavke brez povedka (gre vendar za strokovno besedilo, ne podajanje mnenja!), tudi tiskarski škrat v obliki izpuščanja črk je večkrat tu [..kominiranja oblačil..], prisotna je tudi uporaba dvojine namesto množine.. Besedilo je na splošno povsem nepovezano in napisano nerodno (primeri zgoraj), razbito na odstavke, dolge le stavek, posledično se berljivost zelo zelo zmanjša.
Zakaj nergam nad tem? Ker se mi zdi, da pri nekaterih stvareh ne gre popuščati. Avtorica piše o kulturi oblačenja. Pa kultura jezika? Ni tudi spoštovanje svojega jezika del posameznikove identitete, prav tako kot oblačenje? Če že ne avtorica, bi se tega moral zavedati urednik, ki je članek spustil med objave.
