Dolomiti, drugič.


Presenečenje pa tako! Dolomiti so v nedeljo prizorišče masovnega športnega udejstvovanja. 10000+ kolesarjev se poda na različno dolge poti preko ovinkov, prelazov, mimo koč, mimo zavetišč, po gorskih vasicah. Celotno področje je ohromljeno, prelazi so zaprti, no, pa greva tja, kamor sploh lahko greva. Zbudi naju kombinacija vojaške koračnice (v sosednji stavbi domuje alpinska enota), plapolanje zastave, preletavanje helikopterjev ter glasno navijanje, ko se skozi mestece pripelje večja skupina kolesarjev. Ko zajtrkujeva, je televizija v recepciji prižgana, na nacionalni televiziji neposredni prenos, kako so očarljivi ti komentatorji, ki kričijo, navijajo, se iskreno razburjajo in so nasploh zelo glasni. En očarljiv pogled karabinjerju, da odpre križišče kasneje sva na poti na prelaz Pordoi. Ustavljava se na vsakem ovinku, mahava motoristom, načrtujeva, da naslednjič Sopotnik vozi nekaj dvokolesnega, jaz pa začnem graditi podobo motoristične bejbe. Poleg bele ceste, ki vijuga v dolino, opaziva nekaj, kar je na prvi pogled podobno utrdbi. Na vrhu parkirava in se tja odpraviva peš. Izkaže se, da gre za grobnico nemških vojakov, tako iz prve kot iz druge svetovne vojne. Prelepa je, razgled na dolino, na zasnežene vrhove, sveže položeni venci kažejo, da rane še vedno niso zaceljene. Čudiva se nekaterim, ki so v grobnici glasni, rahlo nespoštljivo se nama zdi. Nato se odpraviva na macchiato con latte freddo, stopiva do avta, že od daleč dva kolesarja pošiljata pozdrav. Izkaže se, da sta Slovenca, dirko jemljeta v svojem tempu, joj, občudujem ju!

Italia

Oh, le korak stran od vrat bara je spodnja postaja gondole. Če sva ta vikend že lenobi glede planinarjenja, lahko vsaj uživava v razgledih, kajne? Nato se nama cedijo sline ob cikcakastih potkah. Gledava čelade, ki begajo po strminah, izgledajo kot drobne mravljice. Na bregu se razkazujejo obrazi iz kamna, dolomitski ekvivalenti krogov v žitu? Na vrhu se odpre pogled na pokrajino, skale, skale, skale, prepadi, ptiči jadrajo, turisti se slikajo z globino v ozadju. Ujamem pogled na več plezalcev, neznatni so v stenah, neustrašni.

Greva naprej? Na naslednji prelaz? Levi in desni ovinki, ride, sklopka, prestava, zavore, na koncu stisk plina do dna. Prezgodnja sva, kolesarji še niso šli mimo. Naročiva še eno kavo, se z množico drugih usedeva na breg, nato pozorno gledava drese, da bi pozdravila morebitne sodržavljane. Ne morem se nagledati policistovih hlač in škornjev. Mljask, ni kaj. Za počasne ni milosti, še preden se pregrizejo do vrha, odgovorni zamahnejo z roko in spustijo v dolino čakajoče rohneče.

Domov se vračava čez Avstrijo. Mimo visokogorskih kmetij, mimo kopic sena, čez hudournik ali dva, nato čez Korensko sedlo v domovino. Lepo je bilo, pravzaprav nepozabno.

  • Share/Bookmark
  1. #1 avtor Gume dne Torek, 7 Julij, 2009 - 10:30

    Zelo lepa pokrajina. Bo potrebno spakirati družino in jo mahniti tja.

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !