No, že sama sem miniaturna, včasih se v svetu visokoraslih kolegov počutim kot Palčica, oni pa so Guliverji. Onidan tukaj opazim tehniko za spreminjanje svojih fotk. In tako se fotografije z minulih potovanj spremenijo v postavitve iz legokock. Mljask.
No, izgovor je seveda obisk sorodne duše, ki tam v mestu na vodi riše fantazijske stavbe. Vsekakor z nepogrešljivo opečnato fasado.
Kakorkoli že, pustolovščina se začne že zgodaj zjutraj, ko se štirje veseljaki tlačimo v moj miniaturni avto. N., a res rabiš s sabo toliko kozmetike? Posledično M. in N. na zadnjih sedežih zakriva pogled ogromen kovček ali štirje, medva z drugim M. pa kot pilot in kopilot veselo krmariva po brezmejnih italijanskih avtocestah do meke nizkocenovnih letalskih prevoznikov. Poleg tega, da so že omenjene autostrade neskončne, so tudi notorično slabo označene. Ali pa sva medva preveč zaspana. Naenkrat nikjer nobenega izvoza, pot nepoznana, peljemo se mimo table z imenom kraja, ki ga nikakor nismo hoteli prečkati. Takle mamo, nato malo krmarimo po lokalnih cestah, malo sprašujemo, kako zelo smo zašli in si malo zatiskamo oči ob sramu, ki nas preveva zaradi tako banalne napake.
Nekaj ur kasneje, en polet in eno vožnjo z vlakom stran je Amsterdam, prestolnica rdečih luči, omamnih vonjav in strpnosti. Vsaj tako pravi stereoptip. Amsterdam je seveda še veliko več. Mostovi, kolesa, halal in košer mesnice, avtomati za vse vrste vstopnic, poplava nacionalnih gostilnic (večinoma azijskega značaja) ter obilica stavb, ki kakovost življenja povzdigne na nesluteno raven. Sposodimo si kolesa, vsa so zanimivo poimenovana, ter se peljemo do nekaterih zanimivih. Knjižnic, hiše eksperimentov, raznih mostov, študentskih domov ter prestižnih stanovanjskih sosesk.
Ker so arhitekti v večini, si tudi v Utrechtu ogledujemo predvsem stavbe. Take pisane, take črne, take z zanimivim imenom (večina se jih skriva v študentskem naselju, tista z zanimivim vodometom je mestna hiša). Gremo stavit, da so namesto Minnaert hoteli napisati Minaret! Ah, kako poskoči srce, ko se odpravim v notranjost. Tu se namreč skriva Spinozin inštitut za teoretično fiziko! Nato nekaj časa tavam po hodnikih, da bi se ponesreči zaletela v Gerarda ‘t Hoofta, gospoda, ki se poleg zanimivega priimka ponaša tudi z Nobelovo nagrado iz fizike. Ko se začne temniti, sopotniki uporabijo prisilne ukrepe, da me zvlečejo stran, na vlak za Amsterdam. Ko doma pregledam kartico, so na njej tudi izveski z mestnih ulic.
Zadnji dan, zadnji izlet, tokrat pade Rotterdam. Z M. se zapodiva v Kunsthal, zbirko sodobnih umetniških dosežkov. Vrhunec predstavlja prikaz ženske mode zadnjih dveh stoletij, ki jo na zidovih spremljajo pomenljivi citati velikih gospa. Omembe vredna je še razstava iranskega fotografa, ki je beležil vsakdan v vojnih razmerah, ob ostalih razstavah pa zgolj zamahneva z roko in ne veva, če naj nerazumevanje pripiševa svoji neizobraženosti na tem področju ali splošni krizi sodobne umetnosti, ki to ni.
Povzpnemo se na razgledni stolp, kjer občudujem – kaj drugega – Erazmov most, lepotca vseh lepotcev! Nekje v daljavi lahko slutimo obrise mošeje, večino panorame zastira pristanišče.
Seveda sledi nepogrešljivi ogled arhitekturnih zanimivosti. Tokrat me ne pusti hladne. Vidim pomorsko šolo v obliki periskopa, stanovanjske soseske, ki od daleč izgledajo kot Metelkova, znotraj pa se skriva futuristična oprema iz stekla in jekla, gledališče iz stekla, oh, toliko stvari.
Seveda imam okus za nevarnost. Ali vsaj neizmerno .. kaj je prava beseda, naključje?, da se znajdem na nepravih mestih ob nepravem času. Včeraj odbrzim na Schipol, leti zamujajo ali so odpovedani, nato pribrzi sporočilo, padlo je letalo. Drugo dekle v skupinici pade v rahlo histeričen smeh, jaz se čudim svoji ravnodušnosti, naši bližnji v domovini dobivajo sive lase.
Konec dober, vse dobro, zdaj sem doma, ostajajo slike in spomin na šest nizozemskih dni!
Gornji naslov lahko interpretiram na več načinov. Lahko sedim za mizo za skladovnico knjig, povečujem svojo dioptrijo in se smejim xkcdju. Lahko pozorno ogledujem svoje stopalo, ne gležnja. Lahko pa igram igro, ki je razširjena povsod po mejnem območju med Evropo in Azijo.
Nard torej. Prelepa mešanica sreče in taktike. Vstopiš v po kavi puhteč lokalček, snameš z rame črno torbo, sedeš na oblazinjeno klopco (kajti nisi še pozabil na bolečo zadnjo plat zaradi vikend padanja zaradi začetniških korakov na deski), naročiš dišečo omamo in nato potegneš zadrgo. Na plano potegneš desko, lepo intarzično okrašeno. Pobožaš njeno zadnjo plat in za trenutek obstaneš v nostalgičnih spominih, ki te vežejo na poletje na Kavkazu. Nato ignoriraš šahovnico, narisano spredaj in desko razpreš. Znotraj se skriva 15 črnih krožcev, dve navadni igralni kocki ter 15 belih krožcev. Nasprotnik tare dlani, v očeh se bliska pričakovanje, ti pa mirno položiš krožce v začetno postavitev. Dve, pet, tri, pet, pet, tri, pet, dve. Kako že, sigma dve, kolegi trdnosnovaši? Zrcalno, torej.
Seznaniš začetnika na oni strani deske s pravili. Spravi vse svoje krožce v svoj hlevček. Nato jih spravljaj iz hlevčka tako, kot reče kocka. Moj krožec je lahko pojeden samo, če je osamljen. Moč je v enotnosti, bi rekli Gruzijci (dzala erdobašia, državni moto). Če jaz pojem tvojega, ga moraš vrniti v igro, preden storiš nadaljne poteze. Če obe kocki pokažeta isto, so poteze dvojne. Dovolj za prvi vpogled v igro? Ne skrbi, pomagala ti bom sproti. Naj se igra začne. Vrževa kocki, vsak svojo. Moja na štirici, tvoja na petici. Prav, začni ti. Vržeš kocki, premikaš jih toliko polj naprej, kolikor rečeta kocki. Aha, zametki taktike – ne puščaj krožcev samih. Kot bi rekli pingvini z Madagaskarja: Never swim alone! Tako, na vrsti sem jaz. Pihnem v pest, kotrljanje kock moj omiljen zvok, pokažem zobe in pojem tvojega. Mwahahaha, danes sem brez milosti.
A učiš se od najboljšega, igra postane zanimiva, obramba naenkrat ne več prepovedana beseda. Ko so krožci v hlevčku, se začne igra številk. Kocka pravi tri, ti odmakneš krožec s trojke. Oh, zakaj sem postavljala svoje na šestico, tako ne bo šlo, pravilo pravi, da s polj, višjih kot je številka na kocki, ne moreš pospremiti krožcev domov. Joj, joj, taktična napaka. Kondicijska pripravljenost sicer dobra, a kaj ti to pomaga, če tečeš v napad brez možganov? Osramočeno pobesim glavo, nataknem otroške oči in rečem: na dve zmagi v treh partijah?
Ime mu je Maurice. Prekrit je z značkami, ki se bodisi pogovarjajo med seboj (živjo, tam spodaj, kako si) ali zavzemajo jako jasna stališča (reunite Pangea!). Mehak je, bolj kot prejšnji, nadgrajen s stajliš oporo dajajočima. Na sedežnicah tako jako molčim in kot pritiče introvertiranemu fiziku strmim naravnost v svojo desko.
Belina milina danes na Cerknem, prekipevam od zanosa, ki me navda ob pogumnem naslonu na robnik. To je to, modrice bodo jutri že pozabljene.
Budnemu očesu je ime Jinxy. Hvala za potrpljenje in nasmeh.
Tako se zdi, da je pozornost javnosti k znanosti obrnjena vsako olimpiado. Leta 2005 je bilo mednarodno leto fizike, letošnje leto je posvečeno astronomiji. Zakaj ravno letošnje leto? Galileo Galilei, vrtenju privrženi Italijan, je natanko 400 let nazaj usmeril teleskop v nebo. No, izumil ga ni sam, patentne pravice – če bi takrat obstajale – bi šle Nizozemcu Hansu Lippersheyu. Menda je G. teleskop najprej uporabljal za precej posvetne zadeve, torej še v današnjih časih priljubljeno špijonažo za sosedi. A že po letu opazovanj temnega neba je teleskop izpopolnil do te mere, da je odkril Jupitrove lune.
Še danes neštevna množica deklet in fantičev zre v nebo ter si zastavlja vedno ista vprašanja.
Koliko zvezd je na nebu? Menda jih s prostim očesom vidimo okoli 3000. Že tam nekje v osnovni šoli nas učijo prepoznati nekaj zvezd in značilnih ozvezdij, denimo Orion.
Smo sami tu? Odgovor išče SETI. No, ne išče ga sam, išče ga z našo pomočjo. Lahko posodite del svoje procesorske moči, ki je ne porabite za brskanje po blogih, lahko pa posvojite znanstvenika. Izvirno, ni kaj. (Tace stran od Francka, he’s mine, all mine!) Verjetno najbolj mikavno ime na seznamu je tisti Drake, ki je dal ime Drakovi enačbi. Fiziki seveda ne bi bili fiziki, če si ne bi resničnosti prevedli v model.
Ko mine začetno navdušenje nad takimi slikami, se zadeve spremenijo v bolj praktično smer.
Lahko ste zgolj navdušeni uporabniki raznih naprav, ki z zahtevajočim glasom pravijo: Zavijte levo!
Lahko ste vizionarski um, po čigar skicah največji režiserji našega časa delajo modele vesoljskih ladij v kultnih filmih.
Lahko se zaposlite pri Evropski vesoljski agenciji ter spodbujate dva projekta, ki se letos sončita v soju žarometov. Prvi je Herschel, drugi Planck. Izbira je vaša.
In če se nazadnje odločite za študij na Fakulteti za matematiko in fiziko? Tam je ena izmed smeri namreč geo-astronomska. No, tudi če si na kakšni drugi, te lahko v zadnjih letnikih doleti obisk golovškega observatorija, kjer se moraš v duhu splošne fizikalne razgledanosti spopasti z upravljanjem kupole v ledeni noči, vse z namenom na papir ujeti drobne pikice, ki nato nekaj povedo o izsevani moči. In menda se namen letošnjega leta astronomije skriva ravno tu nekje – pripraviti mlade na pot od nedolžnega strmenja v nočno nebo do razumevanja takih slik.
Dodajam še dve povezavi:
ter vsem navdušencem zaželim čimveč jasnih noči!
Nauk zgodbe je preprost – aktivnost je fina stvar. Za letos je dovolj izlet, drugo leto pa morebiti na plano prileze tekmovalni značaj.
Ne odrineva v rano zoro, lepo počasi posrkava nujno dozo kofeina, nato pa na pot. Naletava droben sneg, tako lahek je, da na avtocesti ne doseže vetrobranskega stekla, preprosto prepuhast je, da bi se uprl robnemu pogoju. Kreneva mimo Šoštanja, tam se zdi, da ko sem skočila v zrak, so tla pobegnila nekaj tisoč kilometrov zahodno, jaz pa se znajdem nekje v materi Rusiji. Pusto je, sivo in zadimljeno, vse naokrog zarjaveli tehnološki čudeži. Kako visoko je ona letev? Šla bi tja gor ..
Nato pa res v hrib, preko Slemena. Ne grizem kolen, sedim na toplem, zame prede motor. Zimska pravljica je, cesta ni splužena, preko cestišča se spuščajo obtežene veje, od prejšnjih pluženj ostane bob steza, centimetre stran od boka bela stena.
Cesta nato dobiva sredinsko črto, nato jo za kratek čas izgubi, se v središču Črne rahlo razširi in nato spet zoži. Nekaj kilometrov naprej je prireditveni prostor, kraj z največjo koncentracijo gradov na Slovenskem. Bolestno rada poslušam pravljice, v pravi nastopa grad in princesa, zmaj seveda ne škodi. Vse je tu in še več. Tudi aktualne, džamije, plinovodi. Par slikic je spodaj, niso posebej kvalitetne, belina me preseneti, še bolj pa množica malih možicev in dekličev, ki cepetajo naokoli in so ravno prave velikosti za potikanje po umetninah. Hecni so mi sindikalni gradovi, očitno sodelavci radi preživljajo skupaj tudi prosti čas. Morebiti pa so zgolj šefi naročili izviren oglas. Psi začudeno gledajo sebi podobne, a ujete v led. Urbani mit o Erazmu, ovekovečen v belem. Ko bom velik, bom kralj. Če bom Matjaž, bom spal, dokler se bo dalo.
Grem, zidat svoje gradove v oblakih.
