Potok.

dorothy | Četrtek, 13 November, 2008
Zapisano pod Glasba, Liffe |

Kot za polovico Ljubljančanov je bil včeraj tudi zame prvi dan Liffa, otvorila ga je Tišina pred Bachom. Fino je bilo, v nasprotju z mnenjem mojih bolj glasbeno izobraženih kolegov mi je bil film preprosto všeč. Sploh je november očarljiv mesec. Nekje v podzavesti se pubertetniško asociirajo pištole in vrtnice, ki obljubljajo, da dež ne bo trajal večno. Pa tudi če - meni je prav. Fino je iti ponoči po mestu, se treščiti v svojo betico s polomljeno marelo, videti izdih sape, ki lebdi nekaj centimetrov pred tabo, spremljati prijatelje na svež/mrzel zrak ob neozdravljivih razvadah. No, na Liffu je vse po starem. V Kinodvoru sicer v nasprotju z uradno otvoritvijo ni bilo ne jabolk ne vrtečega predfilma, a preživeli smo tudi to. Torej, film. Je zgolj kolaž utrinkov, ki povezujejo vsakdanje življenje z Bachom. Malo je zraven tudi zgodovinskega poduka, lepo je omenjen Mendelssohn, le kaj bi bilo brez njega? Še enkrat - čeprav pravoverni glasbeniki ob trikratnem prizoru s pianolo doživljajo simultane infarkte in jetrne krče, se je meni zdel prav tisti prizor največji poklon glasbi, večji kot snemanje ohinsploh zbora ali pretirana razlaga smisla glasbe (ko Bach inu sin sedita za klaviaturo in smo priča pravi pedagoški lekciji). Kamera se osredotoči na luknjice, na zapis, ki mehaniki v napravi pove, katero kladivce sprožiti. Vizualni prikaz nazorno pokaže mojstrstvo. Ne zgolj vodenje glasov horizontalno; če potegnemo pravokotnico na smer gibanja traka, vidimo popolnost tudi v vertikalni smeri. Bach je bil tisti, ki je v evropsko zavest ustoličil razne glasbene figure, ki danes skačejo iz vsake cenene pop pesmi, da vpliva na harmonije skladateljev stoletja za njim ne omenjamo. Naravoslovci smo se gotovo nasmehnili ob koncu filma, ko spremljamo partituro Magnificata, ko se le-ta premika v realnem času in spremljamo poklon temu grafu frekvence v odvisnosti od časa, ki mu ponavadi pravimo notni zapis.

Bach ne navdihuje zgolj Kataloncev, temveč je vpliven mož tudi v sodobni slovenski glasbeni produkciji. Namigujem na tole. Posebej priporočam Kontrapunkt 3, mene presenetljivo zasrbijo pete. Laibachi so tu na novo preoblekli Umetnost Fuge. Delo, ki je bogato obdarjeno s skrivnostmi. Ne zgolj glasbenimi (znamenita tema BACH in pripis na originalnem zapisu ter posledične travme izvajalcev, kako skladbo zaključiti na koncertih), temveč tudi matematičnimi. Kdo bi rekel, da so permutacijske matrike uporabne tudi v glasbi?

Še podpis pod črto: Tišina pred Bachom sicer ni film, ki bi se uvrščal na razne lestvice najboljših v sedmi umetnosti, vsekakor pa je odlična vaja v slogu. Ali - kot pravi M. - če ob statičnem dogajanju postane dolgčas, lahko še vedno zaprete oči in sledite zgolj glasbi.