dorothy | Ponedeljek, 24 November, 2008
Zapisano pod Liffe | 2 komentarjev »
No, pa je mimo še en Liffe. V dogovoru z ministrstvom za okolje danes sneži, da še bolj vem, da se tudi november končuje. Ampak menda se že brusijo robniki za zimske radosti, kajne, Jinxy? Kakorkoli že, včeraj je bil na sporedu zame še zadnji film, Fant A, mi je bil všeč pa nič več, všeč mi je bil tudi kratki film, ampak verjetno sem malo otopela od mraza, ki me lovi na vsakem koraku. No, posebej dober se mi je zdel eden od dialogov v filmu, onemela sem, tako kot (skrivaj sem poškilila na levo in desno) pretreseni dekleti na sosednjih sedežih. Moram prebrati še zgodbo, po kateri je film narejen, da še malo razmislim.
Na ljudskem glasovanju je menda zmagal Katin. Presenečena sem, zelo. Pod črto me letos noben film ni navdušil tako kot lanski zmagovalec, Povratne steklenice, ki me je prisil brskati za drugimi Sverakovimi filmi. Je pa zmagovalec spet slovanski film, očitno v sebi vseeno nosimo razsežno slovansko dušo. Ali kot pravi zlatoglaska: slovanska duša, slovensko srce?
dorothy | Četrtek, 20 November, 2008
Zapisano pod Glasba, Liffe | 3 komentarjev »
Dnevi so podobni eden drugemu. Predolgo spim, jem veliko, inštruiram, nato tečem v kulturne hrame, pogledat film ali tri. Ko se ob polnočnih urah potikam naokoli po mestu, me vedno bolj zebe. Mraz sili pod hlačnice, pordeči lica, zbistri um. Vsak dan po naključju srečam znanca, ki mi je na Alu priporočil tole. Caliente!
No, v torek je bil na vrsti Elitni vod, neposreden portret vsakdana posebne enote v Riu. Ni le portret policistov, prereže v sredo bede favel, v podkupljivost policistov in nazorno pokaže, kako tanka je meja med prav in narobe in pusti razmišljati, če cilj res opravičuje sredstva. Odpre se s temle komadom, film je mestoma brutalen, prijateljice pravijo, da jih ne mika v Rio. Meni je bil res všeč, vseskozi drži tempo, tako logičen se mi je zdel.
V sredo, včeraj, je bila na sporedu poslastica zame. Zelo guillermodeltorovska Sirotišnica. Vem, poznavalci, da je predvidljiva in nekje že videna, pa vseeno. Uživala sem v vsakem trenutku, včasih celo od strahu in pričakovanja zagrabila spremljevalko za roko. Ššš.
dorothy | Torek, 18 November, 2008
Zapisano pod Glasba | 1 komentar »
Al di Meola, včeraj v Cvetličarni. Spremljevalec je pri meni nekaj minut pred deveto, v avtu je prijetno toplo, muzika je fina in naglas. Prispeva na mesto zločina, pogumna sva, ah, saj tečeva kar noter, pustiva jakni v avtu in gledava, kako se dih spreminja v oblak pred nama. Ah, načrti se podrejo takoj, ko pred vhodom srečava znane obraze in šank, izveva, da se koncert začenja z zamudo, no prav, bomo pa nekaj spili in malo pomoževali. Zavoljo svojega spola ne možujem, srkam svojo pijačo, s pogledom pobliskujem proti na redko posejanim grelcem, zobje začnejo s šklepetanjem, malo gledam lepe obraze, nato se le premaknemo noter. Preseneti me, kako polarizirano je občinstvo, dekleta smo v močni manjšini, prevladujejo zaraščeni plus trideset mladeniči, po možnosti v usnjeni jakni in z vsevednim pogledom v očeh. No, poznavalskim, da ne dodajam negativnih konotacij. Nekaj minut poslušamo tonsko vajo, nato brez napovedi pride Mojster. Z rahlo odpeto črno srajco, lepimi ustnicami in lepotico v rokah. Ko se v Cvetličarni le spomnijo, da bi ugasnili luči, je večer popoln. Zasedba je zadnjemu albumu (Diabolic Inventions and Seduction for Solo Guitar) primerna, harmonikaš je tak okrogel bradat mož, ko se fraze raztegujejo v neskončnost, iztegne vrat, da je podoben labodjemu, veke trzajo, on pa raztegne meh v zavidljivem pianissimu, da me zaščemi tam, kjer se križata ozemlji bokov in trebuha. Za bobnarja pravijo, da je tak pravi mafiozo, izgled poskuša ublažiti s kovinskimi očali, na odru je še dodatni kitarist, uglajen. Kakorkoli že, nekje na polovici koncerta se zavem popolnosti. Množica valuje po ritmu, ki ga daje Al, moje oči so večino časa zaprte, ko jih za trenutek odprem, je Spremljevalca ravnokar osvetlil moder reflektor, tudi on ima zaprte oči, na ustnicah nasmeh in blažena umirjenost. A kaj, ko je naslov plošče ravno pravi – že naslednji trenutek se prej mirna fraza spremeni v eno samo strast, oči se odprejo, kri zaplapola in meni še enkrat več ni jasno, kako lepo zna uglasbiti tisto, kar je samo med dvema.
dorothy | Ponedeljek, 17 November, 2008
Zapisano pod Liffe | 1 komentar »
Žal mi je, moji ljubljeni ščebetajoči Slovani, včeraj je na celi črti zmagal Imperij.
Najprej popoldanska predstava, v prestolnici namesto štajerskega sonca vlada megla. Katyn, letošnji poljski predstavnik za najboljši tuji film na oskarjih. Tema je znana že iz naslova, pomor (večinoma) oficirjev poljske vojske z začetka druge svetovne vojne ter desetletno prikrivanje prave resnice. Film je v prvem delu nenavdušujoč, podoben zimski sivini, ki preveva vse kadre. Kot da bi režiser hotel poudariti vse trpljenje s skokom na prvo žogo .. No, gospe na sosednjih sedežih mojega mnenja ne delita, saj sta celotno predstavo ihteli na ves glas. Izjemen je zaključek filma, ki se dogaja v tišini in prikaže usmrtitev samo. Prizor površnega spiranja krvi je daleč najmočnejši v celotnem filmu, pred čustvenimi odzivi večinoma ženskih nosilk zgodbe. Kakorkoli že, velja izpostaviti dva odlična vidika: najprej igro generalove žene, prelepa je v svoji dostojanstvenosti in moči, nato pa seveda glasbo Pendereckega.
Zvečer pa Kar brez skrbi, ki je za dodaten smeh poskrbel s hrvaškimi podnapisi, ki so bili dosti bolj sočni kot slovenski. No, film je barvit in zgolj na prvi pogled brezskrben, pošteno nas je nasmejal in pustil lep okus. Še kdaj, prosim!
Danes znova pavza, odpira se nova sezona koncertov, Al di Meola, še nekaj ur!
dorothy | Petek, 14 November, 2008
Zapisano pod Liffe | 3 komentarjev »
Novembrski dež še vedno traja. Včeraj ponoči z mojim osebnim Ottom zaideva v rdeče osvetljeni Kinodvor. No, o filmu in pogovoru z režiserjem ter producentom kaj več tukaj, z moje strani zgolj opazka, da me je film mestoma nasmejal, mestoma ganil, mestoma osupnil, v globjem spominu pa dlje časa ne bo ostal. Menim, da so optimistične napovedi o morebitnem odkupu za redno predvajanje – je vseeno malo preveč krvi in gole kože in nebrzdanega potrošništva teles. Se mi zdi. No, včeraj je bil dan za spoznanje, da tudi na Liffe hodi publika, ki ji bolj pritiče košara kokic na prvi večerni predstavi v Koloseju. Zasedanje napačnih mest, motoviljenje po celotni vrsti že pravilno sedečih brez enega samega opravičila ob butanju težkih torb ob kolena nič hudega slutečih, nezmožnost molčanja, ki vodi do prijaznega poziva moderatorke, da naj se končno posedejo in dajo priložnost gostoma, ah, morebiti sem tako tečna zgolj zaradi svojega emšoja. Zdaj dva dni liffepavze, v nedeljo pa dvakratna doza.
dorothy | Petek, 14 November, 2008
Zapisano pod Znana ost | Ni komentarjev »
Klik. Moram posebej omeniti, da me najbolj nasmeje ravno fizik? No, tudi špageti niso od muh.
dorothy | Četrtek, 13 November, 2008
Zapisano pod Glasba, Liffe | 2 komentarjev »
Kot za polovico Ljubljančanov je bil včeraj tudi zame prvi dan Liffa, otvorila ga je Tišina pred Bachom. Fino je bilo, v nasprotju z mnenjem mojih bolj glasbeno izobraženih kolegov mi je bil film preprosto všeč. Sploh je november očarljiv mesec. Nekje v podzavesti se pubertetniško asociirajo pištole in vrtnice, ki obljubljajo, da dež ne bo trajal večno. Pa tudi če – meni je prav. Fino je iti ponoči po mestu, se treščiti v svojo betico s polomljeno marelo, videti izdih sape, ki lebdi nekaj centimetrov pred tabo, spremljati prijatelje na svež/mrzel zrak ob neozdravljivih razvadah. No, na Liffu je vse po starem. V Kinodvoru sicer v nasprotju z uradno otvoritvijo ni bilo ne jabolk ne vrtečega predfilma, a preživeli smo tudi to. Torej, film. Je zgolj kolaž utrinkov, ki povezujejo vsakdanje življenje z Bachom. Malo je zraven tudi zgodovinskega poduka, lepo je omenjen Mendelssohn, le kaj bi bilo brez njega? Še enkrat – čeprav pravoverni glasbeniki ob trikratnem prizoru s pianolo doživljajo simultane infarkte in jetrne krče, se je meni zdel prav tisti prizor največji poklon glasbi, večji kot snemanje ohinsploh zbora ali pretirana razlaga smisla glasbe (ko Bach inu sin sedita za klaviaturo in smo priča pravi pedagoški lekciji). Kamera se osredotoči na luknjice, na zapis, ki mehaniki v napravi pove, katero kladivce sprožiti. Vizualni prikaz nazorno pokaže mojstrstvo. Ne zgolj vodenje glasov horizontalno; če potegnemo pravokotnico na smer gibanja traka, vidimo popolnost tudi v vertikalni smeri. Bach je bil tisti, ki je v evropsko zavest ustoličil razne glasbene figure, ki danes skačejo iz vsake cenene pop pesmi, da vpliva na harmonije skladateljev stoletja za njim ne omenjamo. Naravoslovci smo se gotovo nasmehnili ob koncu filma, ko spremljamo partituro Magnificata, ko se le-ta premika v realnem času in spremljamo poklon temu grafu frekvence v odvisnosti od časa, ki mu ponavadi pravimo notni zapis.
Bach ne navdihuje zgolj Kataloncev, temveč je vpliven mož tudi v sodobni slovenski glasbeni produkciji. Namigujem na tole. Posebej priporočam Kontrapunkt 3, mene presenetljivo zasrbijo pete. Laibachi so tu na novo preoblekli Umetnost Fuge. Delo, ki je bogato obdarjeno s skrivnostmi. Ne zgolj glasbenimi (znamenita tema BACH in pripis na originalnem zapisu ter posledične travme izvajalcev, kako skladbo zaključiti na koncertih), temveč tudi matematičnimi. Kdo bi rekel, da so permutacijske matrike uporabne tudi v glasbi?
Še podpis pod črto: Tišina pred Bachom sicer ni film, ki bi se uvrščal na razne lestvice najboljših v sedmi umetnosti, vsekakor pa je odlična vaja v slogu. Ali – kot pravi M. – če ob statičnem dogajanju postane dolgčas, lahko še vedno zaprete oči in sledite zgolj glasbi.
dorothy | Petek, 7 November, 2008
Zapisano pod Mešano na žaru | 16 komentarjev »
Ko bom velika, bom Bondovo dekle. Lasje mi bodo vihrali v vetru, ko me bo Modrooki peljal v kabrioletu po obali nekega slikovitega jezera. Na minimalističnih zabavah bom nosila obleke znanih modnih oblikovalcev, njegov pogled me bo spremljal povsod po prizorišču. Moja ramena bodo oh tako pripravna za njegov jok. Ne bom nergala, kadar njegovi akcijski prizori ne bodo v skladu z mojim resničnoživljenjskim poklicem. Izogibala se bom nafti. Palio v zavetju širokih ramen. Oh, Daniel!
dorothy | Sreda, 5 November, 2008
Zapisano pod Pot pod noge | Ni komentarjev »
Potopisno predavanje, večinoma zgolj predstavitev fotografij in njih zgodb, Klubar, Kranj, nedelja ob 1930. Vabljeni vsi.
dorothy | Torek, 4 November, 2008
Zapisano pod Mešano na žaru, Pot pod noge | 4 komentarjev »
No, po Münchnu sledi Innsbruck, kjer omiljeni obiskovanec dela večmesečno prakso. Zvečer spoznavamo zgolj sosede v študentskem domu, v soboto dopoldan smo pravi turisti. Vreme se nas usmili, pokrajina je kičasto lepa, najprej pičimo na skakalnico. Oberejo nas za nekaj kovancev, nato sledi dolgotrajni fotošuting. Onima dvema, ki ne premoreta fotoaparata, zaradi zehanja skoraj odpade čeljust, midva z obiskovancem se ne dava. Ugotoviva naslednje:
- groteskno pokopališče je takoj pod hribom, na katerem je skakalnica. Naključje ali najbrutalnejši smisel za ironijo kadarkoli?
- nezemljani so tu dobrodošli
- na skakalnici pihajo orkanski vetrovi
Seveda se kot pravi fiziki vprašamo tudi, kakšna natančno je oblika skakalnice (no, vidna na eni sliki) in si obljubimo, da bomo v naslednjih dneh to podrobno preučili. Na misel mi trenutno pride oponašanje ptic in njih gibanja določenega profesorja, ah, vsi z devetnajstice to vemo. Kakorkoli že, vse slike spodaj so nastale na Berginslu, ki je bil dvakrat (1964 in 1976) prizorišče zimskih olimpijskih iger. Slednjič zaradi tega, ker so prebivalci Denverja vehementno rekli ne stroškom, ki jih taka prireditev prinese s sabo. No, v Innsbrucku so na zgodovino ponosni, med drugim je olimpijska vas spremenjena v prav prijazno stanovanjsko sosesko. Sledijo seveda posnetki skakalnice. Za Slovence je pravzaprav presenetljivo majhna. Vsak, ki je kdaj sedel na zaletišču planiške velikanke, pogreša tresenje kolen in požiranje cmoka v grlu ob pogledu v globino. Vseeno je stvaritev Zahe Hadid impresivna inu vredna ogleda, dokazi so spodaj.
Dneva tudi v Innsbrucku hitro zmanjka, čaka nas še odhod v središče mesta, slikanje razgledniških fotografij (predvsem izveskov) ter kava in pivo. Pozno zvečer tečemo še na inštitut, kjer dela o., ter se čudimo amuletom za srečo, ki čepijo na vrhu dragih naprav. Na poti domov zaidemo mimo letališča. Ni nam všeč, povsem sredi naselja je, lučke in čudni zvoki ne pridejo do izraza. Meni je vseeno, na eni izmed spodnjih slik se skriva moja bodoča hiša 
