Kolo.
Imam novega. Pravzaprav je pri meni zgolj na počitnicah, prava lastnica se za nekaj časa seli zahodno. Danes se spoznavava. Nežno ga dvignem preko sedmih stopnic, ga postavim zraven zelene trate inu ga najprej malo občudujem. Rdeča, rumena, oranžna, nekaj srebrne. Destinacija? Pivce pri skoraj sosedi. In jo mahneva. Hop s pločnika, preko križišča, kmalu najdeva kolesarsko stezo. Počasi počasi se ujameva. Neusklajena sva, jaz rečem desno, ti ne veš, kje je to. Jaz hočem počasneje, ti ne razumeš mojih ukazov. Tik preden prispeva do točke srečanja, si končno vtisnem v spomin, da vrtenje pedal nazaj ne pride v poštev. Počakaš me, nasmejani naključni sopivec prinese ključavnico, sicer je modra, a nič ne de. Nato jo mahneva na Trnfest, najdeva prostor za počitek, nadenem ti ključavnico in te pustim dremati. Ko ponoči drviva domov, je mesto najino. Prazno je krožišče, obkroživa ga dvakrat, luči na semaforjih utripajo nikomur v opozorilo, prav tiho je, zgolj na mostu vrneva nasmeh klepetajočim. Malo žvižgam, spremlja me podrsavanje dinama ob gumo majhnega premera, v daljavi hupa vlak. Lahko noč, Lepotec.
Zelo lepo. Človek si kar zaželi biti kolo.