Kinodan.
Znova zganjam nostalgijo. Enkrat pred koncertom smo vadili v dvorani, kjer so v časih mojega najstništva vrteli tudi filme. V soboto ob 20. in nedeljo ob 17. Plakate za film prihajajočega vikenda so obesili tam enkrat v torek, hišnik je odklenil steklena vratca, z risalnimi žebljički pritrdil plakat, čez nalepil obvestilo o točnem času predvajanja in nato so bili na vrsti veliki plani. Kdaj, kako, s kom, film je bil seveda drugotnega pomena. Kakšne kokice in gazirana pijača, to je rezervirano za mestne otroke, enkrat sem celo sedela zraven znanca, ki je s sabo prinesel ogromno vrečko bučnic in jih lepo luščil, medtem ko je na velikem platnu Mel Gibson tepel enega zlikovca za drugim. Film so vrteli, če so bili v dvorani vsaj štirje gledalci. Včasih smo čakali kakšne pol ure, upajoč, da se kdo še nariše iz bližnjega bara, nato smo mladiči stopili do telefonske govorilnice in razočarano prosili starše, da naj pridejo po nas. Potem so v ne tako bližnji okolici zrasli multipleksi in od takrat se platno ni spustilo ne za holivudske a ligaše ne za domače sicer gledališke zvezde.
Oni dan pa mi pravi glavni pri godbi daj, malo nas poslikaj za arhiv! Stopim po grdo zabetoniranih stopnicah v projekcijsko sobo in stopim v preteklost. Na vratih že davno neuporabljani simboli ljubih pijač, kosmi prahu v mojem nosu, na stenah koledarji, na katerih so gospodične slečene že v času pred mojim rojstvom. Povsod znaki tega, da je bila sobica nekomu delovno mesto - ostanki malih stekleničk, s katerimi si je operater verjetno lajšal oglede kakšnega slovenskega filma, ura, darilo prijateljev, ki se mu zahvaljujejo za njegovo delo. Ozrem se naokoli in ugledam naprave, katerih funkcijo -oh, dekle generacije 2.0 - težko uganem. Koluti so zaprašeni, žarnice verjetno že odslužene, sklepam, da so s trakovi lepili neke druge trakove. Sedež ob majhni linici, kjer je pogled na platno, hkrati pa pogled v dvorano. Kjer smo se skrivali v temi in namesto na platno pogledovali svojega soseda. Oh, naključno, seveda.
Vabilo.
Smo natrenirali prste in jezičke (velika večina), zvrnili šilce katurovca (če je pa mrzlo v dvorani, kjer smo vadili!), jokali mamam, da ne znamo pasaž (kar priznaj, o, klarinetist!), oprali uniforme (še premalo, denem odgovorna za to), šli k frizerju (pri godbi niso želeli plačati računa), namazali ventile (tenori tenorji), odslinili blazinice (flavtistke, ki jih premoremo), oslinili jezičke (oboista in bas klarinetist), našli parno število palčk (bobnarji), našli liho število palčk (dirigent), kupili novo obleko (napovedovalec), se delali, da delamo (danes zjutraj pri urejanju dvorane), začeli čutiti začetke treme (no, čisto čisto malo).
Koncert se ima zgoditi danes ob 19., kraj dogodka je Športna dvorana Mozirje. Viž bo zvrhan koš, od nepozabnih pop uspešnic in skoraj folklornih poskočnic do aktualno obarvanih naslovov in zimzelenih melodij iz mjuzikov.
Lepo vabljeni na koncert Godbe na pihala Zgornje Savinjske doline!
Slovarska I.
poinštitutiti se: ob dvanajstih stati v vrsti za kosilo v inštitutski menzi. Oh yeah.
Tepežni dan.
Se vse vrti, kot življenja krog, kajne? December je, kot vsak december prinese kuhano vino in bele strmine in tri dobre može. Prvo stvar na seznamu obkljukam, druga nam letos očitno ni usojena (držim pesti za sosedove planke enkrat ta teden press), od treh mož priznavam le prvega. Ampak december skriva še kakšen praznik. Malo nazaj štefanovo, danes pa tepežnica. Ni posebej znana, marsikdo od mojih vrstnikov še ni slišal zanjo. Jaz pa se je spominjam od malih nog. Recitiranje pesmice ob simboličnem tepežkanju staršev. Na svetovnem spletu seveda najdem nekaj malega. Citiram: “PAMETIVA (nedolžni otroci, 28. 12.)
Zanimiv in star poganski praznik, ki ima pri nas veliko imen - pametiva, pametva, rodivanje, herodeževo, tepežni dan, tepežnica, šapanje, otepov(i)ca, otepnica, šaplja, šapanje itn., je Cerkev v srednji Evropi prekrila s t. i. dnevom nedolžnih otrok, ki sloni na evangeljskem sporočilu. Evangelist (Mt 2,16) namreč poroča, da so se “modri” (Sveti trije kralji) ob vrnitvi v Betlehem ognili ponovnemu srečanju s Herodom. Herod, ki je menil, da so ga modri “prevarali”, naj bi se zelo razjezil in dal v Betlehemu in okolici pomoriti vse dvoletne in mlajše dečke. God nedolžnih otrok, latinsko Innocentes, so uvedli šele v 11. stoletju, vendar z namenom, da bi prikrili staro pogansko šego. Za kaj gre? V dvanajsteronočju naj bi v viharnih nočeh bajeslovna Pehtra pod nebom vodila hitečo in nepregledno množico otroških duš. Azija in Evropa poznata tega ženskega demona pod različnimi imeni, mi smo ga sprejeli od Nemcev, čeprav smo Slovani imeli že pozabljenega svojega. Pehtro zato včasih imenujejo z umetnim imenom Sredozimka. Precej razširjen izraz pametiva pomeni “spomin na nedolžne otročiče”, večina preostalih pa govori o tepežkanju. To poznajo drugi evropski narodi - razen srednjeevropskih - tudi ob drugem času, npr. velikonočnem. Prvotno gre pri tem za magično dejanje. Tepežkalo se je s palico, v kateri naj bi bila življenjska moč rastline; ta naj bi prehajala z dotikom na človeka. Udarci so sprva veljali ženskam, samicam domačih živali in sadnemu drevju. Tepežniki so bili pri nas fantje in pozneje otroci.”
Najdem nekaj rim, med njimi ni tiste, ki jo poznam sama -
Šip šap, šip šap,
danes je tepežni dan;
kdo bo dal, bo dober Bog,
kdor pa ne, pa pečen vog.
Spomnim se, da so mi starši predstavili tepežnico kot edini dan v letu, ko lahko otroci včasih lahko tepli svoje starše (to seveda ne pomeni, da jih danes lahko npr. vsako sredo dve uri). Odnose v nasprotno smer je urejela kopica grozovitih, celo grotesknih pregovorov - če boš tepel svojo mater, se ti bo roka posušila (ob tem si je moja bujna domišljija seveda urejala podobe, slične tistim iz anatomskih učbenikov), breza je bele barve zato, da jo mati najde tudi ponoči, če je potreba po sveži šibi neznosna in tako dalje do Ciganov, ki te bodo odnesli, če ne boš priden (bežite, tecite, Slovenci gredo ali kako je že šla ona parafraza)!
Dandanes običaj ostaja bolj na simbolični ravni. Spomniš starše, da je danes tepežni dan, odrecitiraš pesmico, bolj za šalo kot zares, zapišeš status na eno izmed socialnih omrežij in takoj dobiš odgovor, da tepežkanje velja samo do poldneva. Viš, vsako leto nekaj novega! Letos torej zame nič drobiža za kavne avtomate!
Ko se klatim po svetu, srečujem ljudi, ki pravijo, da so državljani sveta. Da jih na njihovo domovino ne veže nič več kot potni list. Kako .. staromodna sem! Vedno bom predvsem Slovenka, zaradi vseh običajev, ki so mi jih že v najnežnejših letih privzgojili starši, stari starši in njim njihovi starši.
Viri:
Božična.
V čast novemu družinskemu zakoniku sem v jaslice postavila dva Jožefa.
Diplomsko zelena.
Tako časi so, da živahna dekleta umolknemo, zamenjamo pisana oblačila za nevtralno sivino, se usedemo za računalo in začnemo tipkati diplomo. Prej popokamo sklepe na prstih, nalakiramo nohte, pospravimo posodo, operemo preproge, popravimo razrahljane uhane, se naročimo pri frizerju (oh, delci čutijo neurejeno pričesko), peljemo avto na servis, gremo prestrašit modrostne zobe k maksilofacialnem kirurgu, popravljamo kolo, tudi sosedovo, če je treba, obsesivno skrbimo za ribe, se učimo na pamet internet (res lahko dobim čizburger?), uredimo arhiv plehmuske, preberemo pol Amazona (na žalost ne česa strokovnega) in šele nato žalostno zavzdihnemo in se spravimo k delu.
Ker se motivacija vestno izogiba moje pisalne mize, se vsako jutro dostavim (ali sem dostavljena, hvala!) do stavbe nasproti moje fakultete. Vedno znova me presenetijo dvojna steklena vrata, ponavadi se v svoji še zombi fazi zaletim vsaj v ena od njih. Prizor, ki vratarja nasmeje vsako jutro. Prečkam marmorno avlo, stečem po stopnicah v pritlične prostore, odložim torbo in porabim nekaj minut za logiranje. Disleksija je zakon, sploh pri uporabniku prijaznih usernamih tipa a3wk892p. Aja ne, CasE seNsiTivE, saj res! Potem porabim deset minut za strmenje v zaslon in ugotavljanje, kaj točno sem mislila z zabeležko Preveri!, ki se nahaja v zadnji vrstici dnevnika s prejšnjega dne. Podčrtana je z rdečo. Hm. Ko strmim v svoja zapestja, opazim nekaj zanimivega. Ta srajca ima res zanimiv rob. Hm. Potem tečem v edino žensko stranišče daleč naokoli in obrnem srajco na pravo stran. Saj ne, da bi kdo to dejansko opazil. Itak se čez deset minut polijem s kavo, ki jo v navalu občudovanja nad sliko na zaslonu (ali nje pomanjkanjem) nesem mimo ust.
Zelena sem, saj se mi pozna na vsakem koraku. Plačujem davek neizkušenosti, ko v program pozabim vnesti eno, a strašno pomembno vrstico. Spotikam se ob korakih, ki so ostalim samoumevni. Ampak meni je fino, ker vem, da je to začetek poti, da je z vrha lep razgled. In da je tu vedno mentor, ki ga lahko pocukam za rokav ob najbolj neumnem vprašanju in pričakujem podporo in potrpežljivost, kaj bi še dekle sploh hotelo?
Včasih zvečer po končanem delu s TacoŠeŠe (resno, kdo razen fizikov bi lahko dal tako ime takemu programu?) tečem na koncert ali dva. In uživam v zvokih in žarkih Nilsa, denimo. In potem je tam še en postanek pri šanku, kjer pijačo natoči bivši sopotnik, kjer sklenemo večer, zatopljeni v lepe misli, potem je noč kratka in spanca od nikoder in kmalu je spet čas za odhod v čudoviti svet mezonov in leptonov.
In ja, naslov. Pravi moja kolegica, da je to barva, v katero se ti obarvajo lica, ker si prav po kafkovsko preobražen v knjižnega molja. Ampak zelene so tudi moje oči, ki se bleščijo ob napredku. Ja.
Nad Savinjsko.
Jutro je, prvi znaki se kažejo, da je zima za vogalom. Domače češnje so kondenzacijska jedra, odanejo se v skoraj novoletne vzorce, ki se jih ne bi branila v obliki denimo uhana. Ali dveh.
Zunaj megla, mi pa rinemo v hrib. Kako že, gora ni nora in vse to? Pa saj ni gora, je zgolj razgledna točka, se prepričujem, ko vežem čevlje pod postajo gondole. Danes sicer stoji, mi zagrizemo v hrib, mimo neštetih znamenj vere, mimo kamnoloma, ki se kot nezaceljena rana zažira v breg, mimo kmetij, kjer lajajo Runoti in Reksi, po listju, ki šušti oglušujoče, po travnikih, od koder se vidi, zakaj se slovenske pravljice začenjajo z za devetimi gorami in devetimi vodami.
Na vrhu sedimo pred kočo, srkamo čaj z dvema dodatkoma, slečemo majice, uživamo v soncu. Je kdo omenil zimo? Celo november? Še mačkon se preteguje na mizi, skrije se v mojo majico, ko ga slikam, me gleda očitajoče, češ v javnosti bom viden v ogabnobarvnem puloverju iz Zare?!? Resno?! Iz same zamere me nato zapusti, teče se igrat z drugim dekletom.
Nazaj gre lažje, s pogledom poiščem hišo, kjer se že kuha kosilo, kolena malo trpijo, a - kot vedno - je bilo vredno. Še!
Kompilacija.
Včasih sem kupovala TDK kasete. Da, tiste, na katerih se nič ne sliši. Potem je sledilo načrtovanje. Kje bom ujela kateri komad. Na lestvici na radiu. Pri tistem sošolcu, ki bi morebiti posodil eno prvih zgoščenk. Previdno bi jo bila odnesla domov v šolski torbi, pazila na ovitek, iz priložene knjižice prepisala besedilo in nato načrtovala, kam jo naj uvrstim. Včasih sem premagala svoj strah, dvignila telefonsko slušalko, dobesedno zavrtela številčnico in zadrževala dih, ko je na oni strani, na radiu, zvonilo. Potem sem, zadihana od poprejšnjega zadrževanja sape, zdrdrala, da bi rada tenovo od tegapatega. In nato vedno trenutek prepozno pritisnila gumb za snemanje. Ko so bile pesmi posnete, je bilo treba popisati kartonček. Z izvajalcem, naslovom, velikokrat še v polomljeni angleščini. In zlaganje kaset! V pravem vrstnem redu, po stilu, po izvajalcih, po tematiki, po letnicah, v predale, na polico, bi morebiti uvedla barvno razporeditev? In potem presnemavanje, ko sem ugotovila, da dotični komad res ne sodi na tisto kaseto! Seveda ne! In snemanje prve kasete prvi ljubezni, ultimativni dokaz predanosti. Kot fantu v tem filmu.
Danes je drugače. Vse je en klik stran in klikanje tipk ctrl+c/v za razporejanje v mape se ne more primerjati z mukotrpno dolgim procesom snemanja na kasete. In en klik stran je sedaj moja kompilacija, moja jesenska kompilacija. Popiš, večinoma, sladkana kot čaj, ki ga ob popoldnevih pijem namesto kave. Počasna, kot zibajoči ples, ki otrpne v objem.
