Danes se pod budnim starševskim očesom odpravim v trgovino s tehničnimi zadevami raznovrstnih sort. Inu ko prednik vneto debatirajo o prednostih te ali one kurjave, malo zatavam med policami. Tam vidim francoza. In me prešine - kako francozu rečejo Francozi? Ozrem se naokoli, nato obrnem naokoli škatlo in glej ga, tam je. Šved namreč. La clé suédoise. Smeh za danes!
Če imaš denar za objavo plakatov po celem mestu, ga potem nimaš za pet lektorjevih minut? Primera sta dva, eni ne marajo črke j, drugi imajo preveč radi vejice in sumljivo uporabljajo množino.
List na koledarju bo treba kmalu obrniti, veliki večer nas ne sme ujeti nepripravljenih! Teoretiki podajo okvirno zamisel in določijo meje, v katerih se bo eksperiment gibal, ker nas je rahlo strah (nenavsezadnje vsi še nismo diplomirali), da bi šlo kaj po zlu, se odločimo za varno pot, torej simulacijo. Novega leta namreč. Več stvari je treba preveriti, preden bo v teku pravi eksperiment. Glasba je že večkrat preverjena, Alfi je vsaj ob polnoči obveza, plakate na stenah prizorišča poznamo že od lani, še vedno se jim smejimo. Slavnostno toaleto je treba pomeriti, nekateri smo nabrali zimsko maščevje, drugi niso več prepričani, da jim srebrna pristaja kot lani. A glavni del simulacije je vsekakor - slavnostna večerja. Tako, tukaj spodaj na volju menu.
Hladna predjed:
divjačinska pašteta s hruškami
GoldenKaan - shiraz 2006
Topla predjed:
Pasta Don Porentá
Piccini - chianti 2007
Glavna jed:
orada, božanski kropir, izbrane priloge
Quercus - beli pinot 2007
Sladica:
Marmorni kolač
Slovenska Istra - sladki muškat 2008
Diplomirancema prepustima predjed, njuna naloga, naloga izkušenih je gaziti pot pred nama, lenuhoma. Gostitelj poskrbi za glavno, ribjo jed.
Na meni je sladica, izberem marmorni kolač, v poklon statistični fiziki. Takole piše v Toploti, avtorja sta Kuščer in Žumer, stran je 140, debata gre o porazdelitvah. Primerjave z barvilom kljub temu ne kaže zavreči. Da bo bolj zvesta, vzemimo namesto tekočine testo; v njem namreč ni zaznavne difuzije. Zgnetimo skupaj svetlo in temno testo, pri čemer naj različni barvi ponazarjata različni vrednosti verjetnostne gostote v faznem prostoru. Pri gnetenju se temno testo kmalu razvleče in zavozla po vsem svetlem testu. Čez dalj časa je zavozlanost že tako fina, da je barva testa na videz enakomerna. Samo pod lupo še razločimo temne in svetle plasti.
Moja analogija sega zgolj do mešanice svetlega in temnega testa - preseneti me utekočinjenost, na grbi imam difuzijo in nenadoma fazni prostori niso več to, kar so bili, ah, kaj sedaj, dodam še dobro žlico kakava in upam, da bo tisti znameniti oklepaj dal ničlo.
Tačas venomer buljim v recept, z očmi izžigam luknje v Kuharico sestre Vendeline in se smejim neredu, ki ga puščam na majici in ostankom testa na svojih laseh. Recept?
18 dag sladkorja
30 dag moke
1 pecilni prašek
2 žlici kakava
2 žlici ruma
2 dl mleka
4 jajca
12 dag masla
Tako, najprej umešamo maslo inu štiri rumenjake ter sladkor. Nato dodamo mleko, rum (tu velikodušnost ne škodi, vse za vonj po praznikih!) ter polovico moke, pomešane s pecilnim praškom. Drugo polovico taiste moke zamešamo s snegom. Nato oboje združimo, da nastane belo testo. Znova je na vrsti bisekcija, testo na polovico, eni dodamo kakav. V namazan model izmenjaje vlivamo eno in drugo. Tričetrt urice, 200 Celzijev et voila!
Končni rezultat estetsko ni presežek, pa saj, kaj sploh je lepota? Eni pravijo, da simetrija, meni so bolj všeč le-nje zlomi. Zato pa so simulacije, naj živi fizikalni duh!
Nobelove nagrade so nobl. Ne zgolj zaradi strogo predpisanih oblek na podelitvi, temveč tudi zaradi zunanjega izgleda nagrade. Pustimo blesk cekinov ob strani in poglejmo tole. No, lahko tudi tole, meni se zdi precej hecno, da se o tem razpravlja na podoben način kot oni dan, ko je bila v domovini na obisku kronana glava. Čeprav, da, tudi nagrajenci sedejo za mizo z marsikatero kronano glavo. Nestrpno čakam intervju, edini, ki me res zanima, seveda manjka. Vmes gledam predavanja.
Povod za tale zapis je članek v včerajšnjem Delu, najde se ga na strani 4. Kriči z naslovom Slovenski učenci ne marajo naravoslovja. Podrobnosti o raziskavi tukaj, meni pa v račun ne gre paradoks. Osmošolci so na zavidljivem osmem mestu po znanju naravoslovja, vseeno pa do le-tega ne čutijo prav nobenega veselja. Kako je to možno, kako si lahko dober v stvari, ki te ne zadovoljuje in ali bi bili rezultati ekstremno dobri, če bi znali v mladih bučah vzbuditi veselje do najlepših ved? Berem zadnji odstavek in se čudim - v nepriljubljenosti matematiko (53% sovražno nastrojenih) za mišjo dlako premaga le fizika (54%). Torej, naravoslovja v resnici mladiči ne marajo in za katedri stojijo učiteljice z biči v rokah, da jih pripravijo do takega rezultata? Nič mi ni jasno, me pa malo skrbi.
Kot vedno po isti poti, naj bo pomlad ali poletje, najprej po klančku do ceste, nato čez, pozdravim J., ki ne glede na letni čas razteguje meh. Tujci, ki jih garmini zavedejo v naše konce, se mu čudijo; mi vemo, da živi v svojem svetu, ki je sestavljen iz pozdravljanja redkih obrazov, ki jih prepozna, gledanju tja daleč, kjer cesta zavije v vas, včasih v raztegovanju meha. Danes me povpraša po vremenu, ne samo enkrat, ne samo po današnjem. Bo jutri sneg? Ne vem, J., ko bo, ga boš vesel? Ah, ploha vprašanj, počasi se mu izmuznem in zavijem na polje. Sonce je visoko, v daljavi sneg na vršacih, mi, mehkužni v dolini živeči ga gledamo zgolj tam zgoraj. Na sredini polja čaplja, vsakič, ko jo prestrašijo moji koraki, razpre krila, poleti nekaj metrov in se izmakne objektivu. Tako mi ostane zgolj občudovanje cvetic, ki so zamrznile v trenutku, za trenutek se nebo predre z modrino, nekajkrat pritisnem na sprožilec. Opazim novo ograjo, v potoku ni rib, ravno nekaj dni nazaj so jih pred nalivi reševali ribiči, kaj drugega bi bili tisti gospodje v zelenem z ogromnimi škafi. Nato sledi obrat, dovolj mi je spremljanja vedno iste panorame, hiše čepijo pod rahlimi belimi meglicami, dimniki se veselijo obilice dela, sosed pelje na sprehod psa, ki mora še doumeti podrejenost svojega položaja. Stopim k drugim sosedom, hočem slikati solčavske ovce in vietnamskega prašička, skoraj interracial, no, skrivajo se v staji, kako, jim mar ne zadostuje zimski pulover, ki ga nosijo na sebi? Orli so predaleč, sedijo na robu gozda, budno otresajo glavo sem ter tja. Lajež postaja glasnejši, Lesi galantno priskaklja po potki, nato se izkaže, da hoče zgolj nežnost, kot je dolg in širok se razleze po tleh in prepusti praskanju. Kar otožno nagne glavo, ko stopim na drug breg reke, da ujamem pogled na rdeče, na grmičevje, na tiste jagode, ki smo jih kot otroci zobali in tekmovali, kdo jih upa pojesti več. Vsakič isti sprehod, vsakič drug pogled, vsakič nova jaz.
Pridejo dnevi, ko si belim glavo z neobičajnimi. Včeraj odvrnem pogled od knjige, spoznam, da je čas za hranjenje zverin. Vdano v usodo vstanem, odvijem pokrovček z belega valja, med prsti zdrobim drobiž in ga potresem po rahlo valujoči površini vode. Odvije se že neštetokrat videni scenarij - zverine skačejo iz vode kot pokovka v tistih velikih plastičnih zabojih, Jožek kot vedno negibno leži na dnu akvarija, polži se ne meneč se za okolico parijo kot da je jutri konec sveta. Akvarija. No, potem se malo zamislim in začnem šteti. Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem .. Kje je devet? No, za trenutek postojte, uredite svoje prosojne plavuti v vrsto, oranžne prsi ven, da vas še enkrat preštejem. Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem. Tudi tokrat ne pridem do devet. No, katera manjka? Mafalda, checked. Prvoborka za raziskovanje grozečih globin pri grelcu je tu. Andromeda. Aha, za korenino, oddaljena kot ponavadi. Akristotofla in Šakira, spodaj pri filtru. Erik tudi, obledela črna lisa ga izdaja. Petčrkovni - Ethan in Metka - se skrivata pod čedalje večjo Zeleno Rastlino. Vincent umetniško zre v zadnjo steno. Ostane zgolj - Martin. No, ne ostane. Tu se skriva srž problema. Kje je? In če ga ni več, kje je truplo? In kdo je Morilec? Sem to kar sama, preveč navdušena pred enim izmed zadnjih čiščenj akvarija? Oh, možgane mi spreletavajo srhljive podobe male ribice, ujete najprej v plastično cev, nato pa izgubljene v globinah ljubljanskega podzemlja. Ne, nočem biti jaz, karma se ne more tako poigravati navzlic mojemu vnetemu vsakojutranjem pogovoru z ljubljenkami. Je Jožek, tihi na dnu ležeči somček, ki ga je depresija ob izgubi soborca Ruperta pahnila v grozodejstva? Ah, najraje bi s prstom pokazala na polže, tiste polže, ki so se kot slepi potniki skrili nekam globoko v nedrja Zelene Rastline, ko sem jo pred kakim mesecem prinesla kot popestritev ribam, dandanes pa se plodijo in širijo po prostranstvih habitata, ki bi moral biti zgolj ribji. Maščevanje, maščevanje, kličem na ves glas in tečem v eno trgovin z malimi živalmi po polžožera! Martin ne bo pozabljen!
No, še najstniški Liffe je že kakšen teden pokojni, z njim je očitno konec tudi navdušenja Ljubljančanov za sedenje v kinodvoranah. Včeraj lije kot iz škafa, znanec vdano v usodo pravi, da danes drugega kulturnega dogajanje tako ni (Kongresnega trga, kjer ugledna imena praznujejo s pentljo in kvaziglasbo, menda res ni treba omenjati), a Kinodvor vseeno skoraj prazen. Pa čeprav je dvorni dan in so karte cenejše in zunaj dežuje in je film eden tistih, ki so jih pred kratkim časom vrteli v polno zasedenih dvoranah. Kot da bi gibljive sličice obstajale samo tistih deset novembrskih dni, ko vsi kolegi na raznih twitih/obraznihknjigah/g-pogovorih razglašajo, kaj gredo gledat danes. Filmsko življenje se vendar ne konča s podelitvijo nagrad na Liffu .. Ravno zdaj je v teku Festival gejevskega in lezbičnega filma, čez nekaj dni je na vrsti Animateka, v Kinoteki naslednji teden znova vrtijo Kyslowskega, veliko je vsega, le najti je treba.
Še besedica o filmu v naslovu. Črna komedija, večkrat sem se krohotala do onemoglosti,še večkrat pa pomislila, če je kdorkoli v ekipi res hendikepiran. Ali če ima osebno izkušnjo z življenjem z invalidom. No, vseeno vredno ogleda, tudi zaradi res lepega vpletanja glasbe v posamezne scene. Nina Simone, Johhny Cash, že to menda zadostuje.
Ah, še nekaj. V subtilnem oglaševanju pred predstavo sem zasledila francosko govorečega bobra. In bila povsem navdušena, si hotela film ogledati, potem pa vidim, da je sinhroniziran v slovenščino. Zakaj, oh zakaj?
No, pa je mimo še en Liffe. V dogovoru z ministrstvom za okolje danes sneži, da še bolj vem, da se tudi november končuje. Ampak menda se že brusijo robniki za zimske radosti, kajne, Jinxy? Kakorkoli že, včeraj je bil na sporedu zame še zadnji film, Fant A, mi je bil všeč pa nič več, všeč mi je bil tudi kratki film, ampak verjetno sem malo otopela od mraza, ki me lovi na vsakem koraku. No, posebej dober se mi je zdel eden od dialogov v filmu, onemela sem, tako kot (skrivaj sem poškilila na levo in desno) pretreseni dekleti na sosednjih sedežih. Moram prebrati še zgodbo, po kateri je film narejen, da še malo razmislim.
Na ljudskem glasovanju je menda zmagal Katin. Presenečena sem, zelo. Pod črto me letos noben film ni navdušil tako kot lanski zmagovalec, Povratne steklenice, ki me je prisil brskati za drugimi Sverakovimi filmi. Je pa zmagovalec spet slovanski film, očitno v sebi vseeno nosimo razsežno slovansko dušo. Ali kot pravi zlatoglaska: slovanska duša, slovensko srce?
