emerald city

Ni hriba, ni uganke. Čez vikend samo dva sprehoda; eden dolg, fotomaterial kak drugi dan, drugi kratek, po ravnini. Če že ni bele zime, ovekovečim vsaj bele cvetove. Rastejo nad reko, prav tisto, ki je v poplavah pred več kot dvajsetimi leti odnesla most. V otroških spominih je ostala četa vojakov, ki je postavila zasilnega, da so starši lahko prečkali reko. Danes takrat novi most že gosti pisane lišaje, reka pa se še vedno peni na brzicah in riše nenavadne proge, kjer ni proda. Postrvi se niso prišle sončit.

Danes pa malo na sneg. Ne previsoko, z izhodišča pri visokogorski kmetiji je zgolj ura hoda, večinoma po gozdu. Pri koči pa štruklji, množica pohodnikov, razgled na Julijce, Kamniško-Savinjske, da o najdaljšem grebenu Karavank ne govorim! Pri koči je bil tudi zelo razposajen kuža, sumim, da je doma kar tam, sam od sebe se nama je približal. Sva najprej mislila, da hoče, da ga pobožava, kje, kar nezaupljivo se je odmaknil, potem je Sopotnik prijel kepo snega, to pa to, skakanju v zrak, tekanju po belih poljanah in navdušenju ni bilo videti konca!
Veš, kje sem bila danes?

Mala terasa, spodaj Ljubljana. Pa take fore. Hodim zadnje čase na tečaj ruščine sem, v Ruski center znanosti in kulture. Ko bom velika, bom obiskala še Kazahstan, Kirgizijo in vse ostale republike nekdanje Sovjetske zveze. ki jih še nisem. In tam z veseljem uporabljala vse sklone in pravilno tvorila pridevnike. Ja!

Kakorkoli že, v centru poleg obilo potrpljenja za popravljanje mojih umotvorov v cirilici premorejo tudi teraso. Z razgledom na staro Ljubljano, seveda. Ni nam lahko!

Včasih ima človek več sreče kot pameti.

Šla smučat v Francijo, domov z avtobusom, po skoraj 14 dneh opazila, da ni fotoaparata. Porečeš, kako to? Pač, nekaj več dela v službi, natrpanost veselega decembra in ni bilo časa za strmenje skozi objektiv. Potem seveda hop v jok, Sopotnik je poklical taksi službo, s katero sva se peljala zadnjih nekaj kilometrov,tam so šli skozi seznam in fotiča niso našli. Na Krnsko jezero sem potem hodila brez dodatne teže, moral je zadostovati miniaturnež, ki ga lahko pospraviš v prsni žep zraven floharce. Prvi delovnik novega leta kličem avtobusno agencijo, strašno prijazni so, kličejo voznico, ki nas je vozila po zasneženih prelazih in mi v nekaj minutah sporočijo veselo novico – fotič je bil najden in lahko ga prevzamem že isti dan. Voznica Renata in že omenjena agencija sta mi polepšali dan, da o morebitnem tanjšanju denarnice sploh ne govorim! Hvala še enkrat.

Za hribe včeraj ni bilo časa, Storžič gledam zgolj s Pstja. Je pa tam veliko ločja in rjavih fotografskih motivov, tista zadnja ptica je črna liska.

Na Krnskem jezeru, zimska idila v svoji najlepši podobi.

V Estoniji najdem tudi čas, da obiščem Tartu, univerzitetno mesto kakih 200 km iz Tallina. Univerza tam se bliža svojo štiristoletnici, ustanovljena je bila l. 1632. Celotno mesto najbolj zaznamujejo ravno številni študenti. Na mestnem trgu je kip dveh zaljubljencev; dekle je bilo v isti sestrščini kot M., fant je nečak kiparja; ne, zgodba nima srečnega konca, danes par ni več skupaj. Na klopci posedata Wilde in Vilde, na glavnem trgu je poševna hiša, na koncu trga pa lok, preko katerega študentje hodijo v iniciacijskem obredu (primerno podkrepljeni denimo s tole vodko; v Tartuju je sicer sedež pivovarne A. Le Coq). Zaideva tudi v glavno poslopje univerze, na podstrešju se skriva sobica za pridržanje. Če so študentje v preteklosti kršili pravila institucije, so po predavanjih čas preživljali na podstrešju. Do trije naenkrat, smeli so jesti vodo in kruh, dolgčas so si krajšali s pisanjem po stenah, nekaj napisov na fotografijah je pravih, nekaj je dodanih v zadnjih letih. Na fasadi stavbe se bohotijo fotografije profesorjev, ugibava, ali objava tvoje fotografije nosi tudi prestižen značaj. Veliko časa imava; tako se povzpneva na zvonik cerkve in gledava po tisti dan jako sivem Tartuju. Nato greva na sprehod; hodiva po ulicah, ki niso asfaltirane ali tlakovane, ponekod naju preseneti blato, drugod hud hišni ljubljenček. Kar malo valovite so, te lesene hiše; Tartu menda leži na močvirju, les dobro prenaša upogib pa še veliko ga je v okolici. Nazadnje v estonski različici najboljšega soseda kupiva prigrizek in se odpraviva proti hiši sestrščine. Gledam po Sskj, ta beseda v slovenščini menda sploh ne obstaja .. Hočem povedati, da je M. včlanjena v študentsko društvo, kjer sprejemajo zgolj članice. Estonci te stvari jemljejo blazno resno: v društvo moraš biti povabljen, kar se zgodi po obširnem intervjuju. Biti član društva nato usmerja tvoje socialno življenje – društva večinoma premorejo svoje hiše, kjer se dogajajo razprave, bolj običajne stvari kot kuhanje skupnih kosil in pa seveda obilo pijančevanja. Kakorkoli že, članstvo v bolj prestižnem društvu pomaga pri iskanju zaposlitve, menda se v današnjih dneh temu reče mreženje. Tudi M.-ino društvo premore svojo zastavo, grb, geslo, članice imajo poseben klobuk (novinke drugačen od starejših). Na obisku se teh skoraj svetih stvari nisem smela dotikati. Član društva si za celo življenje, po koncu študija ostaneš podporni član. Kako pomembna so taka društva v nacionalni zavesti, kaže estonska zastava: današnja zastava je pravzaprav zastava Društva estonskih študentov.

Še kar ostajam pri Tallinnu, tokrat v predelu Rottermann. Znan je po opuščenem tovarniškem kompleksu, kjer je Tarkovski posnel nekaj kadrov Stalkerja. Danes je tam poslovno – stanovanjski kompleks. Zakaj nam je predel všeč? Zaradi Kaleva. V Tallinnu je veliko stvari Kalev, ta tu je prodajalna čokolade. In kakšna! Tovarna je bila ustanovljena l. 1806, dobrih dvesto let kasneje sem tam nagrabila milijon dvesto pralinejev in zanj plačala zavidljivo malo fičnikov. Presenetilo me je, drugače Tallinn ni poceni mesto, cene so primerljive našim, povprečne plače pa so nižje kot naše. Kakorkoli že, naslednji dan je bilo treba iti tja še enkrat, ponovno napolniti vrečko s pralineji, v računu pa je tudi postavka za čokolado, posebej namenjeno peki piškotov. Kmalu! Naslednjič ko bom v Tallinnu, bom izkoristila ponudbo Kaleva – tam namreč ponujajo kratek tečaj dela s čokolado, tudi kot neke vrste team building. Kmalu tudi to! In še o tem, kaj je semafor – pritisneš na gumb kot bi čakal na zeleno luč in v zameno ti pove pesem v estonščini. Nasproti v izložbi sedi opica in tipka na več pisalnih strojev. Hamleta nisem opazila.

Danes pa res na malo temnejšo stran Tallinna.

Estonia je bil trajekt, ki je pred sedemnajstimi leti potonil na poti iz Tallinna v Stockholm. Imena 852 ljudi, ki so umrli v nesreči, so zapisana na spomeniku takoj izven mestnega obzidja. Internet je poln teorij zarote; ena govori o tihotapljenju orožja na krovu nesrečne ladje. Spomenik sam spominja na ladijsko rebro, prelomljeno na dva dela – prvi del se dviga nad imeni žrtev, drugi pa kar daleč stran, na griču z obzidjem.

Malo se mestu pozna, da je bila tu Sovjetska zveza, posebno po ogromnih arhitekturnih projektih. Linnahall je športna dvorana, zgrajena za potrebe olimpijskih iger v Moskvi leta 1980. Čeprav je bila nosilka dogodka kar 800 km stran, so v Tallinnu potekala tekmovanja v jadranju. Objekt arhitekta Raineja Karpa, ki je načrtoval še nekaj pomembnih stavb v prestolnici (nacionalno knjižnico, osrednjo pošto), sameva že kar nekaj časa. Danes se tu bohotijo grafiti in turisti, ki si pridejo ogledat monumentalno stavbo. Družbo jim delajo še poslovneži, ki se v Helsinke namesto s trajektom odpeljejo s helikopterjem. O kakšni plaži ali vsaj obalnem sprehajališču v središču Tallinna lahko bolj kot ne samo sanjaš. Obala je neuporabljana, težko je, v času Sovjetske zveze je bil dostop na morje močno zastražen, še danes popravljajo posledice takih ukrepov.

Ena od pridobitev prestolnice kulture letošnjega leta je ti. kulturni kilometer. Kakšnega posebnega učinka od njega menda ni, ga pa s pridom uporabljajo rekreativci. Pot se vije tudi mimo zloglasnih zaporov, zgrajenih že v času Petra Velikega, na žalost pa za obiske v času mojega obiska niso bili odprti.

Dan končava na nebotičniku v središču mesta, gledava stavbe bank, ki že davno niso več v estonski lasti ter upava, da naslednji dan ne bo več tako baltsko pihalo.

Pravi M., da se ji zdi Tallinn siv, brezbarven. Jaz pa tudi v oblačnem vremenu vidim milijone barv!

Na griču zaideva še v manjšo čajnico, M. mi pokaže portret trenutnega župana, ki visi nad najboljšo mizo. Malo potarna nad razmahom korupcije v mestu, odkar je župan na oblasti, o tem, kako skrbi predvsem za rusko manjšino, o tem, da bi že bil čas za spremembe. Zamahneva z roko, saj je povsod isto in greva naprej proti mestu spodaj, kjer so včasih bivali obrtniki. Pod na novo urejenim trgom na prvi sliki so podzemne garaže (ha, res podobno kot v Ljubljani). Križ je v spomin padlim med vojno za estonsko osamosvojitev, pa ne tisto v devetdesetih, Estonci so bili prvič neodvisni že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Malo naprej na mestni hiši visi veriga, kamor so te priklenili, če si grešil. Estonska različica prangerja, torej. Stopiva še v eno najstarejših cerkva, kjer se je govorilo estonsko; poslikam vitraže in kazalec vetra, ki so ga verjetno sneli pred nekaj leti, ko je cerkev zajel požar.

Potem zatavava v svet umetnikov. Medtem ko zunaj lije, spijeva kavo v unikatnem lokalu, zatočišču lokalnih umetnikov. Nato malo stikava po trgovinicah, ki prodajajo unikatne izdelke: od izdelkov iz lesa, lana, volne, usnja; v nekaterih avtorji ustvarjajo kar v isti sobi, v drugih naju šokirajo astronomske cene. Sprehodiva se mimo nacionalnega gledališča; menda so dvorane, ki jih premorejo, majhne, do 200 ljudi; tako kart za predstave hitro zmanjka in moraš biti iznajdljiv, da prideš na svoj račun.

Ampak jezik, jezik! Ni mi jasen, res ne. Saj ni nič čudnega, ugro-finski je. M. pravi, da razume finščino, verjetno posledica tega, da so kot otroci raje kot domače gledali finske programe z risankami; madžarščina je jezik zase, povsem drugačna je. No, v estonščini črke c preprosto ni; v zameno poznajo črke s preglasi in črke s strešicami. Prav všeč so mi, tile Estonci! Kakorkoli že, težko si zapomnim že najbolj preproste besede. Tako sem vesela, da nad takorekoč vsakim lokalom visi izvesek, s katerega urno uganeš, kaj se dogaja v notranjosti.

Sva že zunaj obzidja, M. mi še pove zgodbico o stolpih. Tisti, na katerega dvigajo zastavo je ozek in visok, tale na sliki, Margaretin, je nizek in širok. Tako se prebivalci Tallinna (Talinčani? Talinci? Talci?) šalijo, da sta stolpa nesrečno zaljubljena. Suhec misli, da ga izbranka ne mara, ker je pač presuh, okrogli pa meni, da je preširok. In tako ostajata vsak na svojem koncu.

Zakaj Estonija? Dobra tri leta nazaj sem potovala po Kavkazu. V Azerbajdžanu sem spoznala M., Estonko iz Tallinna. Potem so emajli potovali sem in tja po spletu, enkrat se nama je celo uspelo videti v Benetkah, takorekoč na nevtralnem terenu. Potem pa dober mesec nazaj pride domov Sopotnik, pravi, da bo verjetno treba na konferenco v Tallinn, poglej, poglej, izgovor, ki sem ga čakala. Nič kaj razsipna letos nisem bila z dopustom, izvem pri tajnici, ostaja mi še 17 dni, skoraj greh bi bil, da ne bi bili porabljeni. Optimizacija problema trgovskega potnika pravi, da bo razmerje cena/porabljen denar najbolj ugodno, če letim iz Zagreba, prestopim nekje pri Nemcih in en polet kasneje pristanem ob Baltiku. Tako v torek malo hitreje kot ponavadi narišem zadnje grafe in odbrzim proti Zagrebu. Evo, priznam, Zagreb je še en tak primer kot Dunaj – neštetokrat sem se že peljala skozi z vlakom, pristala tam, vzletela tam, samega mesta pa nikoli videla. Pa je tudi tokrat zmanjkalo časa, en štempelj v potnem listu naprej sediva na letalu in razmišljava, kako dolgo že nisva šla nikamor skupaj.
Sem že omenila, kako pretirani se mi zdijo varnostni ukrepi na letališčih? Kavbojke, ki sem jih oblekla, očitno piskajo. Varnostniki potem dobijo priložnost za temeljit pregled, meni pa ni prav nič prijetno, ko se sprehajajo gor pa dol po meni, mi širijo korak, mi sezuvajo čevlje in pretipajo lasišče. Bljak.
Kakorkoli že, po Evropi je slabo vreme, par ur odmrzujemo krila in nazadnje sem v Tallinnu sredi noči. Z letališča se peljem po širokih ulicah, obkrožim stari del mesta in nato utonem v kratek spanec.

Dani se pozno, po osmi. Potem z M. zagrizeva v grič, kjer leži srce mesta. Tallinn je obdan z obzidjem, na najvišji stolp ob sončnem vzhodu dvignejo zastavo in jo ob zahodu spustijo. Ne visi ravno dolgo – ob osmih zjutraj se šele dobro dani, okoli štirih jo že snemajo. Zraven igra neuradna himna, M. pravi, da Estonci vseeno vstanejo ob prvih treh notah, kajti začetek je enak uradni himni. V oknih starih hiš se gleda katedrala ruske pravoslavne cerkve; tudi sredi tedna, v sredo zjutraj je bila polna vernikov, nekaterih na kolenih, drugih svečano stoječih, vseh zatopljenih v molitev. Kaj kažem tisto skalo, me vprašaš? Ko so se Estonci enaindevetdesetega ločili od Rusije, Moskva tega seveda ni mirno gledala. V Talllinn so zapeljali tanki, Estonci pa so parlament (pisana stavba za skalo) branili z ogromnimi skalami, ki jih tanki niso mogli obiti. Na griču Tompea (ki naj bi po lokalni pripovedki bil zgolj grob nacionalnega junaka Kaleva) je tudi sedež vlade, predvsem pa je tu polno z velikimi kamni tlakovanih ulic, kakšna cerkev se najde, všeč pa so mi predvsem razgledne ploščadi, s katerih se vidi v staro mesto spodaj, kjer so včasih prebivali obrtniki.

Strehe so mnogokrat ozaljšane s konicami, izveski, na peti sliki je Vana Toomas, ki kaže smer vetra. Je zavetnik mesta; figurica je menda posneta po možu, ki je v mladih letih zmagoval v tekmovanjih s samostrelom, v starejših letih pa je na mestnem trgu kot varuh mesta delil bonbone otrokom. Rdeče strehe starega mesta prekinjajo silhuete mestne hiše, cerkva in v daljavi slokih nebotičnikov. Lepo je, sploh z nekaj minutami modrega neba.

Današnje poročilo končujem z zanimivostjo iz estonskega jezika. Premore 14 (štirinajst!) sklonov; v zamenjavo samostalniki ne poznajo spola, glagoli pa ne prihodnjika. M. se šali: “There is no sex and no future for us!”.