Selitev.

Preselila sem se. Na kavo odslej vabljeni sem!

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

London, znova.

V pol leta že drugič v Londonu. Tokrat spremljam Sopotnika, ostaneva čez vikend, ravno dovolj, da pomolim nos v dva muzeja in se čudim, da tokrat vidim modro nebo!

Opravimo najprej s turističnimi, ne?

Potem pa z muzejskimi! V Science Museumu je bila med drugim na ogled dana razstava o Alanu Turnigu. Naivno sem upala, da je zgodba o Applovem logu resnična1 – pa je menda samo ena v vrsti urbanih legend -> klik. Tako poslikam par motivov na razstavi, v zgornjih nadstropjih pa še koščke ledu, ki plešejo na tanki plasti pare in celotni telefonski imenik ZDA, ha!

Naslednji dan je na vrsti še Natural History Museum, poslikam ga z modrim nebom! Medtem ko čakava v vrsti, si lahko ogledam žalostne volkove, ki zrejo v jegulje na fasadi, cela vrsta jih je. Še daljša vrsta je za vstop, zdi se, da vsi hočejo videti dinozavre. Saj priznam, midva tudi, toda potem je med velikani velikanska gneča in odnese naju na Animal Inside Out. Tam je manj ljudi in več živali, predvsem občudujeva tehniko, s katero se preparirali primerke. Vseeno je najbolj osupljiva stvar tisti dan hiša sama.

Zunaj modro nebo, ne greva še nazaj, ne? V Hyde Parku ujamem semafor, race, veverice so prehitre, čitalci sredi trave pač ne. Dan zaključiva v kitajski četrti, kjer so znani logotipi opremljeni s hecnimi pismenkami in kjer še bolj hecno diši!

  1. Ob Turingovem truplu – vzrok smrti je vsaj uradno samomor – so našli načeto jabolko. []
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Poletna šola.

Spet me ni bilo doma, tokrat znova službeno. Šla na poletno šolo v osrčje Francije, blizu Angersa. Bilo je naporno, eno predavanje za drugim, obvezna diskusija po predavanjih, priprava predstavitev študentskih projektov. Zaslužili smo si prosto popoldne, hitro na kavo v staro mestno jedro Angersa!

Enkrat so nas peljali tudi na plažo. Seveda, pesimistka, pustila kopalke v hotelu, deževalo je vse dni, a ravno takrat ne, ostalo mi je samo sprehajanje po neskončnem zalivu blizu La Baule. Sva z B. pametovala vsem udeležencem, da ne smejo pozabiti sončne kreme; nazadnje sva zvečer medva stokala zaradi opeklin po nartu in mečih, edinem izpostavljenem delu.

En popoldan je bil rezerviran za Nantes, tam imajo veliko dežja in malo priložnosti za fotografiranje.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Balon.

Cel teden me je hecal, tale moj Sopotnik. Da se naj v sredo pripravim, greva fotkat žabe na Barje. Prav, žabe so super, skupne aktivnosti še bolj. Tako budilka zvoni ob petih zjutraj, meni kot ponavadi nič jasno, skuha mi kavo, pol ure kasneje že voziva proti Brezovici. Hja, tam pa nič žab, samo terenec s prikolico, na kateri opazim košaro. “Poglej, ko se gre nekdo peljat z balonom!” “Ti se greš peljat z balonom!” So me torej peljali nad Barje, gledat, kako se po močvirju plazi megla. Navdušena sem, se pozna po številu slik, ki jih lepim spodaj.

Začnemo na parkirišču v Podsmreki, ko sonce šele dobro pleza izza obzorja. A. v zrak spusti črn balonček, da oceni, kakšni so vetrovi tam med oblaki. Na sceni je brener in ventilator, Sopotnik pridrži plahto blaga, balon raste pred našimi očmi. Smo že, hitro v košaro. Takole na parkirišču izgleda premajhna, da bi se vanjo stlačili pilot in štirje potniki, pa potem nad Barjem ugotovimo, da je prostora dovolj, ko se poskušamo razvrstiti na pozicijah za najboljše poglede.

Javimo se tudi kontroli poletov, tisti v kleteh na Kotnikovi. Menda imajo baloni prednost pred drugimi zračnimi plovili, vsaj na višini, ki smo jo dosegali mi. Razgledi pa se začnejo takoj ob vzletu, ko se dvignemo nad meglo in gledamo na živžav pod nami. V Ljubljani je – kot vedno – megla. Tako proti vzhodu posnamem samo par slik, nato se odpovem futurizmu in raje slikam vse odtenke zelene.

Najbolj so mi všeč vzorci, ki jih vidim pod sabo. Sledi v žitu, ograje med parcelami, sence dreves. Dvakrat ugledamo tudi srno, meni nič tebi nič se sprehaja po visoki travi.

Jaz bi še, a počasi je treba na tla. Blizu Iga čisto narahlo pristanemo na lokalni cesti, nato fantje zložijo plahto v vrečo, nas pa čaka še posvetitev v barone in kozarec penine. Vse to pred osmo zjutraj!

  • Share/Bookmark

6 komentarjev

Hram demokracije.

Plehmuska seveda ne pomeni samo vaj, koncertov, gostovanj in prvomajskih budnic, temveč tudi prostočasno druženje. Takole enkrat na leto se zbašemo v avtobus in gremo v neznano. Tokrat ne prav daleč, do bele Ljubljane. Menda imam najbližje do zbirnega mesta, pa seveda edina zamujam. En pregled z detektorjem kovin kasneje se že sprehajamo po hramu demokracije. In imamo kaj videti!

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Dovžanova.

Sva včeraj najprej krenila na Košutnikov turn. Pa se načrtovana zjasnitev kar ni zgodila, malo sva zijala v tiste temne oblake in jokala na vetru, potem pa se na ovinku za Malo Košuto odločila, da najbolje, da res obrneva. Vmes naju je presenetila še državna meja – človek je takole navajen, da v Karavankah hodi po grebenu in v smeri proti vzhodu Avstrija na levi, domovina pa na desni. Ha, na koncu Košute pa ni tako, naenkrat imaš Avstrijo na desni, nič ti ni jasno, ko najdeš mejnik in žično ograjo. Ko prideva v dolino, je dan še mlad, greva še kam, Dovžanova soteska je na poti, greva tja! Sopotnik me kar ni mogel zvleči domov, koliko barv, koliko vode, koliko skal! No, tudi predor, kjer gre cesta, je vreden omembe, menda so ga navrtali zgolj v nekaj mesecih leta 1895, takrat še ni bilo aneksov k pogodbam!

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Drugomajska.

Sem bila kar vztrajna med prazniki, padel je tudi dvatisočak! Kje sem bila v sredo?
Slik je kar precej, ker je bilo kaj videti. Pot neoznačena in temu primerno neobljudena! Vztrajno so nas spremljale zaplate snega, nekje globoke tudi preko mojih kolen. Je bilo fino steči po strmini in nato z glavo naprej plužiti po belem. Presenetil pa me je gad1 . Tak suhcen, povsem neopazen med travo, skoraj bi ga bila pohodila. Kaj je počel skoraj na snegu, mi ni jasno; mogoče se je šel knajpat!

  1. smem predlagati glasbeno spremljavo? Black adder, black aaaaaaaaaadder! []
  • Share/Bookmark

1 komentar

Hribovska.

Po dolgem času spet ena hribovska uganka.
Kam smo jo mahnili na včerajšnji praznični dan? Za namig dodam še dejstvo, da se tako imenuje tudi malo višja točka v Kamniško-Savinjskih Alpah.

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Za ovinkom.

So doma najlepše ptice.

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Aprilske.

Saj v tej pomladi pravzaprav ni nič novega.
Kosa sta nazaj! Spet sta gnezdo naredila na ceveh, ki štrlijo iz klime. Na žalost sem opazila tudi že vrano.
Spreminjam se v tipično Slovenko. Pazim svoje rožice pred zmrzaljo, razmišljam, da bi kandidirala za najlepši vrt v Delu in domu ter se jezim na mater, ker so njene rože bolj fotogenične, živalce pa tudi raje pozirajo!

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev